Brez pravljic ni otroštva

Če vzamemo najbolj preprosto kratko pravljico in želimo ugotoviti, o čem pravzaprav govori, bomo v njej zelo hitro našli vrednote in vso paleto čustvenih stanj, ki jih doživljamo: ljubezen, poštenje, dobroto, resnico, laž, izkoriščanje, veselje, žalost, smrt, prevaro, dobrohotnost, ljubosumnost, zavist, bolezen, starost itd. To so vsebine, ki nikoli niso do konca izrečene in ki lahko naredijo naše življenje lepo – pravljično, ali seveda obratno. V pravljicah so osebe in motivi podani v simbolični obliki, kar jim daje čarobnost in čudežnost. Otroci, ki so v svojem notranjem doživljanju celostno naravnani na sprejemanje vtisov, zelo dobro razumejo sporočilo pravljic. To dokazujejo tudi s tem, ko želijo še in še poslušati vedno isto pravljico. Pravljice se ne naveličajo niti v dobi odraščanja, ker v vsakem obdobju odkrijejo v njej nekaj novega; sporočila nagovarjajo njihove stiske, upe in najrazličnejša čustva. Ker poslušajo pravljico večkrat, se jim avtomatično odpirajo nova spoznanja in rešitve, ki pomembno vplivajo na njihovo zorenje. Straši in vzgojitelji bi otrokom velikokrat radi olajšali pot k njihovi samostojnosti, vendar nam tako pravljice kot življenje kažejo, da jim s tem samo škodujemo. Otroci si morajo sami izboriti svoje mesto v življenju, ker se bodo le tako doživljali kot svobodni in ustvarjalni posamezniki.