Idealen izid oploditve z biomedicinsko pomočjo je, zdrav terminsko rojen otrok in enoplodna nosečnost.
V preteklih nekaj letih smo bili priča epidemiji večplodnih nosečnosti, vključno s tistimi s tremi ali več plodi.
Trendu je botrovalo več dejavnikov. Večplodne nosečnosti so pogostejše pri ženskah v poznih reprodukcijskih letih, trend prestavljanja nosečnosti v kasnejša leta, pa se je kazal v večjem številu spontanih večplodnih nosečnostih.
IVF postopek je sam po sebi odgovoren za večplodne nosečnosti, k njim pa pripomorejo tudi druge metode za pomoč pri oploditvi. Med IVF postopkom se s prenosom enega embria lahko večplodnim nosečnostim enostavno izognemo. V zadnjih letih je postopoma padalo število transferiranih embriov, vendar se kljub temu še vedno prenese več kot zgolj en embrio. S tem se poveča verjetnost uspešne nosečnosti.
Število triplodnih ali več nosečnosti je drastično padlo, število dvoplodnih nosečnosti pa se ni bistveno spremenilo.
Enoplodne IVF nosečnosti so obremenjene z višjimi tveganji, kot spontane nosečnosti, dvojčki prinašajo še dodatno tveganje.
V kolikor se ne dogovori politika prenosa enega embria, se večina embriov, ustvarjenih v IVF pogojih in izbranimi morfološkimi značilnostmi, ne bo implantiralo.
V zadnjih letih je prišlo do izboljšanja same tehnike, ki omogoča izbiro najbolj kakovostnih embriov, ki bi omogoča učinkovito orodje za izbiro transferu najbolj primernega.
Genetsko testiranje embriov je področje, ki je doživelo izjemen napredek, vendar skoraj ne poznamo znanstvenih del, ki bi pri visoko selektivni skupini pacientk klinično učinkovitost tudi potrdila.
V raziskavi so preiskovali dobrobiti predimplantacijskega genetskega testiranja embriov.
Randomizirana kontrolirana raziskava je ocenjevala dobrobiti celovitega kromosomskega presejalnega testa (CCS) z metodo kvantitativne reakcije verižne polimeraze v dejanskem času, na implantacijo in stopnjo nosečnosti med IVF.
V raziskavo so bile vključene ženske mlajše od 42 let, z normalnim delovanjem jajčnikov in ne več kot enim neuspešnim IVF postopkom. Imele so najmanj dve morfološko primerni blastocisti. Tako so bile umeščene v skupino naključnih preiskovank za CCS ali standardni postopek (morfološka selekcija).
V skupini CCS je bila biopsija blastociste izvedena peti dan, transfer je bil izveden naslednji dan. V skupini s standardnim postopkom so transfer izvedli peti dan. Prenesli so največ dva embria.
Od začetnih 288 pacientk je bilo 155 naključnih razdeljenih v dve skupini (72 v CCS in 83 v kontrolno skupino). Povprečna starost pacientk je bila 32 let, povprečno so imele 17 jajčnih celic. Povprečno število blastocist petega dne je bilo v skupini CCS 8, v kontrolni skupini 7,9. Povprečno število prenesenih embriov je bilo 1,8 v preučevani skupini in 2 v kontrolni skupini.
Stopnja implantacije je bila večja v CCS skupini (79,8% proti 63,2%). Stopnja kliničnih nosečnosti je bila prav tako višja v CCS skupini (93,1% proti 80,75). Prav tako je bilo v CCS skupini tudi višje število porodov.
Prvi korak od katerega je odvisen uspeh IVF postopka je implantacija. Do nje pride, ko se zdrav embrio namesti v primeren endometrij, ki je pripravljen za sprejem embria. Pravijo, da so za neuspeh transplantacije odgovorni dejavniki s strani embria.
Z višjo starostjo žensk pa se povečuje število embriov z abnormalnimi kromosomi. Ti embrii se ne prenašajo, saj so v večini primerov izgubijo že v zelo rani nosečnosti. Prav iz tega razloga je priporočljiva kromosomska analiza in posledično prenos embriov z normalnimi kromosomi.
Že predhodne raziskave pri katerih so za predimplantacijsko genetsko analizo uporabljali fluorescentno in situ hibridizacijo pokazale, da z njo niso uspeli izboljšati uspeh IVF postopka.
Razlog je bil v tem, da je bilo moče potrditi samo del kromosomov, biopsija pa se je zahtevala v stadiju blastomere. Razmeroma visoka stopnja mozaičnosti v tem razvojnem stadiju je omejevala uspešnost testa.
V tej raziskavi pa je bila biopsija trofoektoderma izvedena peti dan, analizirani so bili vsi kromosomi. Relativno nizka stopnja aneuplodije (28,6%) je konsistentna z dejstvom, da gre za mlajše ženske z dobrim odgovorom na stimulacijo (good-responder).
Genetični laboratorij in laboratorij za IVF sta na isti lokaciji, tako, da je za rezultate potrebnih zgolj nekaj ur. Embriotransfer se tako lahko izvede v aktualnem ciklu.
V primerih tipičnega centra za IVF, bi morale biti biopsirane blastociste krioprezervirane, vzorec pa bi moral biti testiran v genetskem laboratoriju. Krioprezervacija in transfer po odmrznitvi lahko zmanjšata dobrobiti presejalnega testa embria.
V omenjeno raziskavo so bile vključene mlajše ženske z dobrim odgovorom na stimulacijo, Stopnja implantacije je blizu 80%, kar pomeni, da je bila najmanj polovica nosečnosti večplodnih. Nosečnice so bile opazovane do poroda, vendar informacij o perinatalnem izidu ni. V kolikor se bo stopnja implantacije ponovila v naslednjih raziskavah, bo CCS, vsaj za opisano populacijo, zagotovo ponujen kor metoda izbire enega embria.
Zagotovo bo zanimivo videti, ali se bodo takšni in podobni rezultati pojavili pri tipično neplodni populaciji. Večina klinik se ukvarja z ženskami, pri kateri je povprečna starost višja od 35 let, imajo slabšo ovarijsko rezervo, izpostavljene so bile predhodnim zdravljenjem neplodnosti in samim IVF postopkom.
Potrebno bo preučiti tudi ceno postopka, za katerega obstaja možnost, da se ga številne ženske ne bodo mogle privoščiti. Če klinične dobrobiti niso povezane z dodatnimi stroški, potem ima CCS dobro možnost za uspeh.
Za kromosomsko oceno embriov so na voljo številni testi. Njihova uporaba povečuje stopnjo implantacij, nosečnosti in porodov vsaj pri izbrani skupini pacientk.