Cikel življenja…

Kakšna tri leta je tega,ko sva se s parnerjem odločila, da bi morda bil vendarle čas, da bi se tudi v naši mali hiški zaslišal otroški smeh in jok in da morda vendarle potrebujemo nekoga, da nam malo postavi življenje na glavo. Sledil je posvet pri ginekologinji, nato pa čakanje in čakanje na tisti tako želeni modri črtici na testerju.

Ko smo doma prebrali že vse revije o nosečnosti in cel kup knjig, pa je vendarle napočil tisti dan. Vsa vesela sem že navsezgodaj sporočila novico partnerju. Vprašljiv pogled nato pa iskreno veselje… Pa sva se dogovorila, da bova novičko še za nekaj časa obdržala zase – kaj pa če… A to ni bilo mogoče. Ko je prišla moja mama na obisk, me je samo pogledala in je že rekla – kaj pa je s tabo? Očitno je bilo veselje preveliko, da bi se ga dalo skriti. Oči so se mi morale svetiti tako, da bi se opazilo še v temi.

Kolikor sem se razveselila novega življenja pod svojim srcem, tako mi je srce skoraj zastalo, ko se mi je v drugem mesecu pojavila rahla krvavitev. Partner me je takoj peljal na pregled in na srečo je bilo vse v redu. Dobila sem nekaj zdravil in predpisali so mi mirovanje. Pridno sem ubogala in se teden dni nisem premaknila s kavča. Na srečo sem imela ob sebi svojo babico, ki je pridno kuhala zame in za mojega partnerja, in partnerja ki mi je pomagal pri vsem ostalem, ter seveda še starše, ki so rade volje priskočili na pomoč, če je le bilo treba, tako da resnično nisem počela nič druga, kot čuvala svojo pikico.

Ko se je stanje umirilo, sem se vrnila v službo, vendar so se rahle krvavitve še nekajkrat ponovile. Vedno sem pohitela na pregled in vedno z odvaljenim kamnom s srca odšla domov. Nato se je po četrtem mesecu stanje izboljšalo. Spet sem bila v službi, kjer so vsi pazili name. Pikica se je lepo razvijala in ni več povzročala strahu in skrbi svoji mamici.

Nikoli ne pozabiš občutka, ko prvič začutiš brciko bitjeca ki ga nosiš pod srcem. Potem pa sem kar naprej božala trebušček in čakala na novo brciko.

Pikica je rasla, prav tako moj trebušček. Dosti sva se pogovarjale, poslušale pesmice, štele brcike in veliko spale. Očitno sva uspele uskladiti ritem, saj je bila noč samo najina in sva si dobro odpočile.

Kolikor sem se veselila, da bom v rokah držala našo malo štručko, tako sem se navadila na ta brcajoči trebušček, da se mi je zdelo, da ga bom kar pogrešala, saj take povezanosti ne bom nikoli več čutila.

Potem pa se je en dan naša pikica čisto umirila. Komaj da sem naštela brcike, ki bi jih morala in že sem razmišljala, da bom šla drugi dan na posvet, če bo še vedno tako mirna. Pa mi ni bilo treba. Ob 1h zjutraj mi je namreč počil mehur in mi je pričela odtekati voda. Tako kot me je prej skrbelo, da ne bom vedela, če mi odteka voda, toliko mi je bilo takrat jasno, da tega ne bi mogla zgrešit.

Ker je bila pikica v pravem položaju in še nisem čutila popadkov, sem počasi zbudila partnerja, se uredila in odpeljali smo se proti porodnišnici.

To je bila moja prva porodna izkušnja in bila sem malo prestrašena, a vendarle ne panična in zaskrbljena. Imela sem srečo, da sem naletela na prijazno osebje, kar me je pomirilo in mi dalo še več upanja, da bo vendarle vse v redu.

Namestili so nas v porodno sobo. Nisem še imela popadkov, tako sem si lahko sobo ogledala, se udobno namestila… Okrog tretje ure zjutraj sem čutila prve popadke, bila pa sem že 3 cm odprta. Partner je bil ves čas ob meni, tako da sem imela moralno in čustveno podporo… Vse je potekalo gladko in hitro, saj je porod trajal malo več kot dve uri. Ob peti uri in petnajst minut sem že lahko prijela v naročje svojo štručko.

Ne bom rekla, da ni bolelo – seveda je bolelo, a v trenutku, ko je bilo mimo, sem pozabila na vse bolečine in čakala na prvi jok svoje deklice. Ko sem že vprašala, če ne bo nič jokala, mi je takoj odgovorila z glasnim jokom. Kar takoj sem jo dobila na trebušček, kjer je bila udobno skrita dolgih devet mesecev. Kako prijeten občutek. Nihala sem med jokom (sreče) in smehom. Pa je res tukaj in čisto najina. Pogledala sem novopečenega očka in tudi v njegovih očeh se je svetila sama sreča – njegova mala štručka.

Naša punčka je imela močen sesalni refleks in tako sva pridno napredovale, da sva porodnišnico tudi kmalu zapustile. Nimam negativnih izkušenj z osebjem ali porodnišnico samo, a vseeno je najlepše doma.

Ko smo prišli domov nas je tam pričakala moja babica (tokrat sveža prababica), ki je komaj čakala, da vidi našo štručko. Pa toliko skrbi je imela, kako bo vse potekalo, mi pa smo ji pobegnili v porodnišnico, ko je spala in zjutraj ko se je zbudila, ji je očka samo povedal, da je že prababica.

Pri vsem lepem in dobrem, ki se nam je zgodilo preteklo leto, pa nas je ujelo tudi slabo. Naša prababica je hudo zbolela in tako smo jo kar na hitro izgubili. Kolikor smo bili vsi šokirani in žalostni ob hitrem razpletu dogodkov, tako je bila žalostna in zmedena tudi naša punčka. Na svojo prababico je bila zelo navezana. Smo bile vendarle leto dni cele dneve skupaj. Potem pa je naenkrat več ni bilo. Najprej jo je hodila iskat v sobo in mi je prišla nazaj pokazat da je ni, potem pa je dajala poljubčke sliki in jokala, tako da smo jo morali umakniti.

Sedaj je menda že malo pozabila, ker ni več toliko stvari, ki jo spominjajo nanjo, a za vedno ji bodo ostale skupne fotografije in morda kakšen majhen utrinek v spominu… je vendarle še majčkena. Je pa klub vsemu žalostnemu prijetno to, da sta se spoznale, kar si je prababica vedno želela.

Naša punčka je sedaj že prava gospodična. Odkar je v vrtcu, nas vsak dan nauči kaj novega, veliko čeblja in je pravi mali dobrovoljček – pravo veselje mamici in očku.

Novo življenje je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš. Žalostno je le to, da se življenjski cikel vrti okrog in da moramo tu in tam nekoga tudi izgubiti.