Dojenje nutricistični in razvojni dejavnik

Rast otroka in dojenje

Hranilna vrednost materinega mleka je nesporna. Tvorijo ga beljakovine, sladkor, maščobe, minerali, vitamini in voda. Materino mleko je optimalno prilagojeno rasti in razvoju otroka. Recentne raziskave kažejo, da materino v prvi šestih mesecih otrokovega življenja, zadosti vsem njegovim razvojnim in nutricističnim potrebam. Kramer in Kakuma sta analizirala razvoj izključno dojenih otrok, ter v sistematskem pregledu 16-tih raziskav potrdila, da imajo v prvih šestih mesecih izključno dojeni otroci enak prirast telesne teže in višine ne glede ali živijo v razvitih, ali v državah  razvoju. Uvajanje goste prehrane že v četrtem mesecu otrokove starosti ne potrjuje energetsko-hranljivih prednosti. Še več, dojenčku se celo skrajša imunski in zaščitni učinek dojenja. V skladu s temi podatki WHO, UNICEF in Ameriška pediatrična akademija v prvih šestih mesecih otrokovega življenja priporoča izključno dojenje, otrok naj se z gosto prehrano postopoma srečuje po šestem mesecu starosti.

Dojenje in kognitivni razvoj

V času zgodnjega obdobja dojenja, ima dojenje poleg hranljivih nalog tudi vlogo močne emocionalne veze matere in otroka, z dolgotrajnim pozitivnim učinkom. Fergusson je na podlagi spremljanja najstnikov potrdil, da so imeli dojeni otroci manj psihičnih motenj, pristnejše odnose s starši in boljši kognitivni razvoj.

Kognitivni razvoj, že od raziskave Hoeferja in Hardy iz leta 1929 naprej, je podvržen številnim novim raziskavam, ki potrjujejo povezavo med intelektualnim razvojem in dojenjem. Meta analiza 11 raziskav, v katerih je skupno sodelovalo 7.000 otrok je potrdila, da imajo dojeni otroci na testih kognitivnega razvoja v povprečju 5,3 indeksnih točk več kot nedojeni otroci. Ko so upoštevali še druge dejavnike, ki prav tako vplivajo na kognitivni razvoj otroka, kot je starost, izobrazba in materin inteligenčni kvocient, prihodki družine, zaporedje rojstva in še nekatere druge dejavnike, so imeli dojeni otroci še vedno za 3,1 indeksno točko več, kot otroci, ki so bili hranjeni z nadomestnim materinim mlekom. Otroci nižje porodne teže so bili izpostavljeni še večji razliki (skoraj dvakrat večji kot otroci normalne porodne teže). Prav tako je na boljše rezultate vplivala tudi dolžina dojenja. Kognitivne prednosti, ki so ustvarjene pri dojenih otrocih, so prisotne vse od rane mladosti pa do najstništva. Dojenje in korelacijo inteligence pri odraslih je razkrila raziskava Mortensena. Raziskava je jasno pokazala povezavo med dojenjem in inteligenčnim kvocientom odraslih oseb. 7-9 mesecev dojenja je rezultiralo boljše rezultate testov, dojenje nad devetimi meseci pa ni pokazalo dodatnega pozitivnega učinka.

Dojenje pospešuje kognitivni razvoj z interakcijo več mehanizmov:

• Optimalna sestava materinega mleka t.i. vplivi posameznih sestavin, ki stimulirajo razvoj možganov, ne najdemo v drugem mleku.
• Povezanost (ang. bonding) matere in dojenčka med samim dojenjem
• Nedefiniranega dejavnika ali dejavnikov, ki jih je težko kontrolirati s statistično analizo izbire prehrane dojenčka, saj se predpostavlja, da imajo dojilje drugačen vedenjski vzorec.

Hipoteza pravi, da je dolžina dojenja indikator interesa, časa in energije, ki jo je mati pripravljena investirati v razvoj svojega otroka. Prav verjetno je, da matere, ki dojijo dlje, z otrokom preživijo več časa, ter ustvarijo interakcijo, ki ugodno vpliva na kognitivni in intelektualni razvoj otroka.

V zadnjem trimesečju nosečnosti in prve dve leti otrokovega življenja se kapaciteta možganov močno poveča. Za potrebe delovanja možganov se pri novorojenčku izkorišča 60% energije bazalnega metabolizma in 50% pri enoletnemu otroku. V zgodnji fazi zorenja možganov je potrebna adekvatna prehrana, ki zagotovi nujno potrebna specifična hranila.

Z razvojem nadomestnega materinega mleka smo se soočali s pomanjkanjem mlečnih pripravkov, ki niso vsebovali dovolj potrebnih hranil za razvoj možganov: železo in alfa-linolna kislina, katerih pomanjkanje vodi v spremembe kompozicije lipidov v možganih s posledičnimi funkcionalnimi implikacijami. Znano je, da anemije zaradi pomanjkanja železa pri otrocih privedejo do slabših kognitivnih testov. Materino mleko vsebuje hranila, ki so nujno potrebni za razvoj možganov – dolgoverižne večkratno nasičene maščobne kisline, kot sta npr. dokosaheksaenojska kislina (DHA) in arahidonska kislina (AA). Maščobe sestavljajo okoli 60% možganov, omenjeni kislini pa sta glavni komponenti strukturnih lipidov v možganih. Recentne raziskave so pokazale, da sta DHA in AA ključni za razvoj možganov, vsebnost DHA v možganskem korteksu pa raste z dolžino dojenja. Prav vsebnost različnih nenasičenih maščobnih kislin v maternem mleku pozitivno vpliva na nevrološki razvoj otrok z nižjo porodno težo.

Raziskovalci so se v svojih raziskavah osredotočili na prehranski vpliv ne samo v smislu razvoja otroka, ampak tudi na moduliranje odgovora endokrinega sistema na mogoč razvoj možganov. Pod drobnogled so še posebej vzeli vlogo leptina, proteina, ki se izloča v maščobnem tkivu in se nahaja tudi v materinem mleku. Walker pravi, da leptin deluje na dva sistema: centralni (hipotalamus, hipokampus) in periferni (pituitarni in adrenalni) z odgovorom na stres, obenem pa vpliva na razvoj hipokampusa. Evidentirali so tudi ireverzibilen vpliv pri katerem je stanje matere globoko pod vplivom stimulacije s strani otroka. V času laktacije ima organizem matere manj nevroendokrinih in bihevioralnih odgovorov na različne oblike stresa, razen tistega, ki se nanaša na rast in razvoj otroka. Sposobnost izločanja pomembnih in nepomembnih stimulantov, ki se nanašajo na nego in adaptivnega odnosa korelacije matere – otrok, nima pa sposobnosti filtriranja razvoja postpartalne depresije, ki je najbrž povezana z drugimi mehanizmi.

Dojenje in čustveni razvoj (interakcija mati – otrok)

Med procesom dojenja se paralelno razvija tudi čustveni odnos matere in otroka. Ta dva procesa imata skupen izvor. V literaturi o dojenju je relativno malo število del, ki govorijo o vplivu dojenja na čustveni razvoj otroka.

Nekateri izmed avtorjev, skozi proces edinstvenosti in postopne separacije, konfrontirajo relacijo matere – otrok v času nosečnosti in dojenja, na intrauterino in ekstrauterino simbiozo. Prehranski del odnosa matere in otroka izhaja iz dveh faz: intrauterina faza preko placente in popkovine, ter ekstrauteriina faza preko dojk.

V zgodnjem razvoju otrok po rojstvu prehaja skozi nekaj faz:

• Homeostaze (0-2 meseca) pri kateri obdrži predhodni intrauterin odnos matere in otroka
• Povezovanja (2-6 meseca) t.i. sprejemanje in vzajemnost v odnosu matere in otroka
• Separacije in individualizacije (6 mesec – tretjega leta)

Pravilen in favorizirajoči odnos matere in otroka ima v vsakem razvojnem obdobju pozitiven predznak pri kasnejšem obnašanju otroka. Pazljivo spremljanje tega edinstvenega procesa, od simbioze do separacije, lahko preventivno vpliva na številne težave in razvoja nezaželenih obrazcev obnašanja na relaciji mati – otrok.

Pomemben pomen ima faza povezovanje, oz. skupnosti in privrženosti. Otrok je bitje, ki je po rojstvu popolnoma odvisen od matere ali negovalk preko katerih dobi vse hranljive in čustvene potrebe za svoj razvoj. Povezovanje staršev in otroka je proces, ki zagotavlja preživetje in kasnejši adekvatni razvoj otroka.

Zgodnja povezanost matere in otroka je biokemijsko modulirana skoz izločanje oksitocina in zgodnjega kontakta koža na kožo in seveda dojenja. Povišana vsebnost oksitocina v materinih možganih privede do blage evforije in krepi občutek ljubezni do otroka. Zgodnji stik koža na kožo (ang. kangaroo care) poleg tega da vzpodbudi dojenje, vpliva na organizacijo spanja in stanja budnosti, ter modelira motoriko in nevrološko obnašanje otroka po porodu. Ti pozitivni učinki so vidni tako pri prezgodaj, kot terminsko rojenih otrocih.

Postavljajo se vprašanja ob katerem času se vzpostavlja bližnji kontakt matere in novorojenčka in ali ta čas vpliva na odnos matere in otroka. Posledično se odpira vprašanje, kdaj se vzpostavi materina ljubezen do otroka. Hiroshi Nishida pravi, da ženske materinstvo razvijajo med nego otroka. Prvi občutek ljubezni do otroka ni nujno instiktiven in ni nujno povezan s prvim stikom. Opažanje pa je v skladu s predhodnimi raziskavami o tem, kdaj so matere začutile prvo ljubezen do svojega otroka. Odgovori se glasijo: v nosečnosti 41%, pri porodu 24%, prvi teden po porodu 27% in po prvem tednu po porodu 7%.

Prvo ljubezen matere (staršev) do otroka je potrebno stimulirati in naučiti, izogibati se je potrebno ločitev matere in otroka po porodu. Obratna posledica ločevanja otroka in matere ima v kasnejših letih za posledico več zlorabljenih in zapuščenih otrok.

Priporočila za optimalno pediatrično oskrbo

Profesor Levin, vodja Centra za razvojne težave otrok iz Severne Karoline v ZDA v svoji knjigi piše o optimalni zgodnji pediatrični oskrbi:

• Čim manj negotovosti v vezi s porodom, tem boljša bo relacija z otrokom. Predlagajo se tečaji za nosečnice in bodoče očete, ob morebitni hospitalizaciji se še pred prodom dovolijo obiski in spoznavanje porodnih metod.
• V času poroda naj ob ženi prisotna bližnja oseba, največkrat je to partner, včasih mama ali prijateljica. Takšnemu odnosu so bile matere priča več stoletij, odnos pa je potrebno prakticirati tudi v porodnišnicah. Postopki reducirajo število porodov s pomočjo carskega reza, vaginalni porodi so krajši, zmanjšuje se potreba po epiduralni analgeziji in kar je najpomembnejše, izboljša se zgodnja povezanost matere in otroka.
• Zelo pomembno je, da so otrok, mati in oče skupaj vsaj še nekaj časa po porodu: Družinski čas po porodu. Seveda je to mogoče zgolj v primeru normalnega vaginalnega poroda.
• V poporodnem obdobju mora otrok deliti sobo z materjo, ki bo takoj začutila njegove potrebe in se naučila varnosti pri postopanju z otrokom.
• Dojenje mora biti zahteva otroka, znano je namreč, da takšen način dojenja privede do hitrejšega izločanja mleka, nižje vsebnosti bilirubina in s tem manjše potrebe po fototerapiji.
• Materi je potrebno tudi po porodu dati možnost obiska bližjih oseb.
• V kolikor je potrebno otroka napotiti v prostore intenzivne nega, je materi potrebno omogočiti srečanje z njim.

Omenjena priporočila se skoraj v popolnosti ujemajo s priporočili iniciative WHO in UNICEF-a. Glede na prednosti dolgotrajnega dojenja, kot tudi dejavnikov za preprečevanje incidence obolevanja za številnim nalezljivim in vnetnim boleznim, nevroloških dejavnikov, intelektualnega in čustvenega razvoja otroka, ter pomembnih dejavnikov vpliva na zdravje v odraslih letih, je potrebno dojenje promovirati, vzpodbujati in podpreti. Uspešen program promocije dojenja zahteva aktivnosti v smislu izobraževanja antenatalne in postnatalne podpore za dojenje. Postnatalno obdobje je potrebno izkoristiti za kontinuirano svetovanje in podporo materam.

Zaključek

Naravna prehrana ima številne pozitivne učinke tako za mater kot otroka. Poleg hranljivih prednosti dojenje pospešuje razvojne procese: nevrološke, kognitivne, družbene, emocionalne in vpliva na zdravje v odraslih letih. Pozitivni učinki so rezultat specifičnih hranljivih snovi, ki jih vsebuje materino mleko, ter sam način dojenja. Dojenje stimulira proces zgodnje povezanosti matere in otroka.