Duševno prizadeti in poroka da ali ne?

Po prepričanju mnogih in glede na prakso v zahodnoevropskih državah je treba takšen položaj nujno in hitro spremeniti. Osebam z motnjo v duševnem razvoju se naj ne bi odvzelo opravilne sposobnosti; ponuditi bi jim bilo treba le pomoč na področjih, kjer jo potrebujejo. Zakaj in kako to doseči, so se v sredini aprila, na Pravni fakulteti v Ljubljani pogovarjali pravniki, psihologi, socialni delavci in zdravniki.

Med pogovorom so ugotovili, da je veljavni zakon, ki je pred desetletji resda ščitil osebe z motnjo v duševnem razvoju, že nekaj časa popolnoma neustrezen, saj takšne osebe ovira pri razvoju in izenačenju z drugimi ljudmi, pravico do normalnega življenja pa jemlje tudi njihovim staršem. Duševno prizadetim naj bi po zakonu, ki je v pripravi in temelji na izenačevanju možnosti, pripadale vse osnovne človekove pravice, med njimi pravica do samostojnega življenja in do odločanja, pravica do dela, do spolnosti, do poroke in volilna pravica. Seveda takšne osebe potrebujejo pomoč. Danes strokovni delavci, ki odločajo o sposobnostih in nadaljnjem življenju duševno prizadetih, teh največkrat ne spoznajo osebno. Odločajo se na osnovi pogovorov z drugimi in predvsem v korist države. Udeleženci pogovora so enoglasno zahtevali sistem, ki bo priznal subjektiviteto. Vsak posameznik bi glede na svoje potrebe moral imeti oskrbnika, ki bi deloval v njegovo korist in pri tem upošteval njegovo voljo. Pomagal bi mu le tam, kjer je to potrebno.Na vprašanje, ali bo nova ureditev odpravila v marsikaterem pogledu neustrezno klasifikacijo, so udeleženci odgovorili, da je ta po svoje nujna, saj je le tako mogoče določiti obliko in stopnjo pomoči. Treba pa je spremeniti miselnost. Ne bi smeli več preštevati nesposobnosti in ovir, marveč potrebe in možnosti.
Vir: Viva