Dvojna starševska vzgoja

OTROCI KOT ORODJE ZA MAŠČEVANJE
Včasih se težave v odnosu pokažejo »šele«, ko partnerja postaneta tudi starša. Poleg stresa zaradi neprespanih noči, morda nelagodja ob otrokovem joku in občutkih nesposobnosti v prvih mesecih privajanja na starševstvo, ko je vedno manj časa za zakonca, se lahko začnejo vezi med partnerjema krhati … Zdi se, da je z otrokovo navzočnostjo nastalo vse več konfliktov, ki jim ni videti konca. Kasneje se prikradejo še nestrinjanja glede vzgoje in skrbi za otroka in ob številnih obveznostih postanejo odnosi napeti, utrujajoči in vse preveč zahtevni. Starša se kot mož in žena izgubita, središče dogajanja postane otrok, ki »pobere« še zadnje moči in voljo, da bi prevetrili zakonsko razmerje.
Neusklajenost in nestrinjanje med partnerjema pa se kaže v izpodbijanju drugega roditelja pri vzgoji. Kar reče mama, bo oče poteptal, očetove ukaze otroku pa bo razvrednotila mama. Takrat se zazdi, da se je partnerski odnos dokončno razklal.
Otroci hitro začutijo, kateri od staršev je bolj »mehek« in bo vedno ustregel njihovim željam. Predstavljajte si sicer pogosto situacijo, ko otrok vpraša očeta, kdaj se mora vrniti domov z zabave, pa mu ta določi enajsto uro, mama pa deseto. Kako naj se potem počuti otrok? Čeprav je primer banalen, je v družinah veliko situacij, ko sta starša že navzven neskladna in neusklajena. Mama ukaže otroku, naj pospravi sobo, oče se vtakne, naj ga pusti pri miru; oče zahteva pisanje domače naloge, mama otroka pošilja na igrišče … Otrok točno ve, pri kom bo dobil »potuho«, kar je zgolj izraz nezadovoljstva in razcepa med staršema.

ODGOVORNOST JE V NAŠIH ROKAH!
Staršem, ki ugotavljajo, da s partnerjem stojijo na različnih bregovih, ni lahko. Kako prepričati moža oziroma ženo, da nima prav? Kako mu/ji dopovedati, da otrok potrebuje meje in pravila, če pa me ne posluša? Starši, ki se zavedajo negativnih učinkov »dvojne vzgoje«, čutijo veliko krivde, strahu in občutka nemoči. Spodbudno pa je, da otroci ne ostanejo prikrajšani za samostojnost in odločnost, če imajo ob sebi vsaj enega »čustveno prisotnega« roditelja. Tisti od staršev, ki se zaveda, da s partnerjem nista enotna, lahko vseeno da otroku občutek, da je ljubljen, zaželen in sposoben jadrati skozi življenje z zaupanjem in samozavestjo. Takšen roditelj se zagotovo zaveda svojih čustev, morda jeze in besa do zakonca, ki je »odsoten«, in teh neprijetnih čustev ne preliva na otroka. S prevzemanjem odgovornosti za lastna čustva postavlja tudi mejo, do katere dovoljuje partnerju, da ga s svojim vedenjem spravlja ob živce.

STARŠI SO IDEAL
Vsak od staršev do otroka vzpostavi svojski odnos. Odnos med mamo in otrokom ter odnos med očetom in otrokom je nezamenljiv! Otroku vsak izmed staršev pomeni zgled, ideal, ki ga drugi od staršev ne bo »prekosil«. Otrok bo občudoval svojo mamo in svojega očeta, čeprav bo morda na trenutke govoril in s svojim vedenjem kazal, da ju ne mara. Če bo eden ali drugi bolj popustljiv, če bo otroka razvajal in popuščal pred njegovimi ukazi, mu bo izpolnil željo in bo v njegovih očeh »boljši« tisti trenutek, ko drugi zahteva upoštevanje meja in pravil. Dolgoročno pa je zgodba drugačna. Otrok potrebuje omejitve, kompromise, odrekanja in usklajevanja. Potrebuje okvir, znotraj katerega se lahko giblje. Čeprav tega nikoli ne bo priznal, potrebuje starše, ki mu povedo, do kam sme. Meje, črte, pravila, prepovedi … Starše, ki dajejo otroku občutek, da je ljubljen, s tem da mu postavijo meje, ki ga ščitijo. Meje so zemljevid. Če eden od staršev ne zna ali ne zmore risati črt in poti na zemljevidu, potem ostane še večja teža (in ne odgovornost!) na tistem, ki ostane. Teža, da vztraja in ne spusti svinčnika iz rok. Za nobeno ceno.
Takšni starši naj se skušajo s partnerjem pogovoriti, v kakšno smer naj gre vzgoja, kakšna pravila naj veljajo za otroka in koliko naj bodo meje fleksibilne. Če vas zakonec zavrne, poskušajte raziskati, iz kakšne stiske in bojazni je to naredil, kajti ne zavrača vas osebno, temveč nekaj, kar se v njem prebuja. Za kar pa je popolnoma odgovoren! Zakaj je njemu kot očetu/materi tako težko spregovoriti o vzgoji in o pravilih ter postaviti omejitve? Povejte, kaj si vi želite, naj iz vas govori zaskrbljena mama oziroma oče, ki želi otroku najboljše. Ne jezite se, ampak govorite mirno, iskreno, občutljivo, tako, kot bi želeli, da bi partner spregovoril z vami. Ne silite vanj, ne kljuvajte, ne izsiljujte. Pred očmi imejte otroka, ki vaju kliče. Če ne dosežete premika, potem skupaj z otrokom napišite pravila na list in ga nalepite na vidno mesto. Zakonca zagotovo ne morete prisiliti, da se bo vključeval v vzgojo, če se je odločil drugače; morda je v njem blokada, ki je ne zmore preseči. Gotovo pa je njegova odsotnost za vas izziv, da se poglobite v vajin odnos. Če vas zavrača kot roditelja, se mu približajte skozi svoje intimno razmerje, kot mož ali žena.

RAZDVOJEN ZAKON?
Vsak partner sicer lahko prek svoje ženskosti in moškosti, prek vloge žene in vloge moža pristopi do svojega zakonca in počasi prebudi v njem čut za starševstvo. Pa ne tako, da s še večjo odgovornostjo prevzema nase novo nalogo, temveč da s svojim edinstvenim, odločnim in prefinjenim odnosom do otroka in do partnerja pokaže soprogu nov model. V prvi vrsti to pomeni, da z veliko mero samospoštovanja daje sebi dovolj »kredita«, da zmore vztrajati pri svojih zahtevah. Partner je popolnoma odgovoren za svoja čustva in svoje vedenje in ne moremo ga prisiliti v vzgojne obveznosti.

Vprašanja za starše, ki se soočajo z »borbo« za enotne pristope v vzgoji:
Zakaj sta kot mož in žena tako odtujena, razkrojena? Kako se vi kot žena/mož počutite takrat, ko partner zavrne vaš ukaz, navodilo, pravilo, ki ga postavite otroku? Kaj bi mu takrat radi rekli? Kaj čutite takrat, ko se otrok bolj razume s svojim očetom oz. mamo, vas pa postavi na distanco? Kaj bi vam takrat pomagalo, da bi se mu približali?
Vprašanje je, zakaj se kot zakonca ne moreta pogovarjati o starševski funkciji. Zakaj ne moreva spregovoriti o tem, kako naj vzgajava otroka? Katera čustva se prebujajo ob tem?
In kako postati odgovoren za čustva, ki se pretakajo v naši družini?

KO JE OSTAL LE EDEN OD STARŠEV
Pomembnost navzočnosti obeh staršev pa ne kaže s prstom na starše samohranilce. Otroci ločenih staršev, samohranilcev ipd. se prav tako razvijejo v samozavestne posameznike in zrele osebnosti, čeprav morajo morda v življenju sami veliko več predelati, spremeniti in dograditi, kot če bi rasli ob obeh starših. Morda, ni pa nujno! Veliko je otrok, ki kljub fizični navzočnosti obeh staršev in usklajenosti ne doživljajo pravega zaupanja, občutka vrednosti in enkratnosti. Morda starši s svojo zaverovanostjo vase ali prepričanjem v svoj prav otroka spregledajo.

Starši, ki se zavedajo posledic dvojne vzgoje, so v težkem položaju. Vendar pa bo otrok ravno tako zrasel v samozavestnega človeka, če bo imel ob sebi enega od staršev, ki mu bo zmogel dati iskreno ljubezen in varnost, ki je drugi ne zmore. Pa čeprav se ta ljubezen kaže v pravilih in mejah. Le da ob tem ne tekmujemo z zakoncem.

Članek je bil objavljen v reviji Otrok in družina, oktober 2006