Elitni ameriški univerzi snubili naše najboljše dijake

Točno s tem namenom sta precej potihoma prejšnji teden Gimnazijo Bežigrad obiskala Janet Irons, direktorica direktorata za vpis na znamenitem Harvardu, in Christopher Watson, vodja podobnega direktorata na univerzi Princeton. Ob tem dodajmo, da na Harvard letno prispe okoli 20.000 prijav, okoli 2000 pa jih po zahtevnih izpitih vzamejo. Približno od 5 do 10 odstotkov vseh tujih študentov na Harvardu študira s pomočjo tamkajšnje štipendije, saj letna šolnina znaša okoli 40.000 ameriških dolarjev.

Barbara Gostiša, namestnica ravnatelja bežigrajske gimnazije ter vodja mednarodne šole in mednarodne mature na tej šoli, nam je povedala, da jih je direktorica direktorata za vpis na Harvardu Janet Irons prvič obiskala že pred petimi leti. Na Harvardu so namreč "opazili", da se dijaki z bežigrajske gimnazije na mednarodni maturi redno uvrščajo med najboljše na svetu in da so tisti, niti ne tako redki slovenski dijaki, ki študirajo na Harvardu, praviloma nadpovprečno uspešni študentje. (V 16 letih, kar so na šoli uvedli program mednarodne mature, nam je povedala Gostiševa, se je na ugledne tuje univerze z njihove šole vpisalo okoli 50 dijakov.) Letos so zato s Harvarda in Princetona vodstvo gimnazije zaprosili, ali lahko možnosti za vpis na ti dve prestižni univerzi med turnejo po izbranih evropskih gimnazijah (nacionalnih, ne zasebnih!) predstavijo dijakom neposredno in jih tako opogumijo pri odločitvi za študij v Ameriki. Na gimnaziji so njihovi prošnji ugodili.

VELIKO ZANIMANJE DIJAKOV

Kot nam je povedala Barbara Gostiša, je bilo zanimanje za predstavitev omenjenih univerz med dijaki 3. in 4. razreda, tako v splošni kot v mednarodni maturi, veliko: predavalnica za 90 ljudi je bila v ponedeljek prejšnji teden skoraj polna.

Za štipendijo na Harvardu, kjer šolanje (šolnina in bivanje) na leto stane okoli 45.000 dolarjev (okoli 8,5 milijona tolarjev), se seveda ne more potegovati vsak. Pogojev je kar nekaj. Maturirati je treba z odliko (cum laude). To pomeni, da morajo dijaki na mednarodni maturi zbrati 40 od 45 točk, na splošni maturi pa 30 od 34 točk. Opraviti morajo še dva precej zahtevna sprejemna izpita SAT 1 in SAT 2 (opravljati ju je mogoče v testnih centrih v Ljubljani, Devinu, Zagrebu ali na Dunaju) in napisati esej, v katerem popišejo svoje cilje, želje in ambicije ter svoje zunajšolske dosežke.

Tistim, ki jim uspe izpolniti naštete pogoje in ki lahko dokažejo, da družinski proračuni stroškov šolanja na tej ustanovi ne bi zmogli, na Harvardu zagotovijo štipendijo, ki v najboljšem primeru omogoča plačilo šolnine (40.000 dolarjev), ob tem pa brucem pomagajo, da si manjkajoči del denarja prislužijo sami s študentskim delom. Podobno je tudi na Princetonu.

NEUSPEŠEN ŠTUDENT JE PROBLEM UNIVERZE

Kot nam je povedala Barbara Gostiša, so za slovenske dijake mamljive zlasti tamkajšnje razmere za delo. Študent je že v prvem letniku študent z imenom in priimkom (na mnogih slovenskih fakultetah profesorji svojih študentov ne poznajo niti tik pred diplomo), saj so skupine študentov mnogo manjše kot pri nas. Veliko pa pove tudi odgovor Janet Irons na vprašanje, ki ga je postavila ena od slovenskih dijakinj na ponedeljkovi predstaviti. Zanimalo jo je, kaj se zgodi s štipendijo v primeru, če se študentu zatakne in študijskih obveznosti ne opravi v predvidenem roku. "To je tudi naš problem, ne le problem študenta," se je glasil odgovor, "v tem primeru se moramo vprašati, kdo ali kaj je krivo, da študent ni bil uspešen."

Da je dragocen vsak študent posebej, je predstavnica Harvarda pokazala tudi tako, da se je med obiskom v Sloveniji osebno srečala z Janom Lukšičem, ki je bil že sprejet na to univerzo, a mu je odhod v Ameriko julija letos preprečila huda prometna nesreča, v kateri sta dve njegovi sošolki umrli. Lukšiču, ki uspešno okreva, je Ironsova zagotovila, da ga bo za eno leto počakalo tako mesto kot odobrena štipendija.

Kot nam je še povedala Gostiševa, so za predstavitev študija gimnazijo zaprosili tudi z univerze v Bremnu in z univerze v Miamiju ter še kdo. "Le s slovenskih univerz naši dijaki nikogar posebej ne zanimajo, kaj šele, da bi jim ponujali štipendijo za študij na svojih fakultetah," je potožila.

V MARIBORU DIJAKI IZ DRŽAV BIVŠE SFRJ

Podobno je menil tudi Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, kjer si prav tako podajajo kljuke predstavniki številnih tujih visokošolskih ustanov z mamljivimi štipendijami. (Dijak te šole, ki študira na Cambridgeu, ima takšno štipendijo, da ga stane šolanje na tej univerzi le malo dražje kot v Ljubljani.)

"Na našo šolo je hodil dijak, ki se je uspešno udeležil treh matematičnih olimpijad, a mislite, da so na kakšni fakulteti to \’opazili\’?! Mislim, da bi morali na ravni univerze nujno oblikovati sklad za takšne nadarjene dijake; s tujih univerz se namreč mnogi ne bodo več vrnili v domovino."

Lorenčič pa priznava, da se na njihovi gimnaziji tudi sami potrudijo, da bi nadarjene otroke privabili od drugod. "Vsako leto obiščemo nekaj gimnazij v nekdanjih bratskih republikah. Letos smo bili v Skopju, Beogradu in Podgorici. Zainteresirane otroke izberemo na podlagi dosežkov, eseja o ciljih in ambicijah ter osebnega razgovora, bivanje pri nas jim omogoči štipendija Ad future. Praviloma so zelo uspešni. Dijakinja iz Beograda, ki zdaj pri nas tudi študira, je lani na šoli dosegla najboljše rezultate na mednarodni maturi."

Vir: Dnevnik