akutni bronhiolitis

Znaki otroških bolezni, vročina, kašelj, ...

akutni bronhiolitis

OdgovorNapisal/-a ursakatja » Če Feb 14, 2008 7:23 am

Pri večini otrok okužba z respiratornimi virusi povzroči le vnetje zgornjih dihal, ki se hitro pozdravi. Kadar je potek bolezni hujši, ima otrok vročino in tudi znake prizadetosti spodnjih dihal.
Več verjetnosti, da se bo okužba razširila tudi v spodnja dihala, je pri otrocih, mlajših od 6 mesecev, še posebej, če so bili prezgodaj rojeni, če ima otrok že kakšno srčno ali pljučno oboljenje, če živi v slabih socioalno-ekonomskih razmerah, če je izpostavljen pasivnemu kajenju in pogostim okužbam, ker ima stike z otroki, ki hodijo v vrtec ali šolo. Otroci s supresijo imunskega sistema so v nevarnosti za okužbo spodnjih dihal ne glede na starost.

Virusna okužba spodnjih dihal lahko poteka kot bronhitis ali pljučnica brez znakov za zaporo v spodnjih dihalih, lahko pa se pojavi piskanje v prsih, prenapihnjenost pljuč in v poteku bolezni tudi drobni inspiratorni in ekspiratorni poki. Bolezen v klinični sliki spominja na astmo. Kadar gre za prvo tako epizodo ob okužbi z respiratornim virusom, imenujemo to bronhiolitis. Najpogostejši povzročitelj bronhiolitisa je respiratorni sincicijski virus (RSV), čeprav lahko tudi drugi respiratorni virusi povzroče bolezen z enako klinično sliko.

Okužbe z RSV se pojavljajo predvidljivo ciklično vsako leto. Hkrati z njimi se poveča stopnja hospitalizacije dojenčkov in otrok do tretjega leta starosti zaradi bronhiolitisa. Kakšno leto ima večje število otrok hud potek bolezni v primerjavi z drugimi leti. To je najverjetneje posledica tega, kako virulenten je soj RSV. Do drugega leta starosti se z virusom okuži že več kot 90% otrok. Reinfekcije se pojavljajo vse življenje. Na srečo ponovne infekcije potekajo z blažjo klinično sliko. Starejši otroci ponavadi, razen znakov prehlada, nimajo drugih težav.

Bronhiolitis je v večini primerov blaga bolezen. Otrok se povsem pozdravi v 2 do 4 tednih. Kriteriji za hospitalizacijo so apnoične atake, dihalna stiska, težave pri hranjenju in hipoksemija. S široko uporabo pulzne oksimetrije zdravniki tudi v Sloveniji pogosteje ugotavljajo hipoksemijo, kot so je prej le na osnovi klinične slike, in se zato pogosteje odločijo za hospitalizacijo.

Motnje v ventilaciji in perfuziji, ki spremljajo RSV bronhiolitis, in s tem povezana hipoksemija lahko trajajo več tednov, povečana odzivnost dihalnih poti in zmanjšana pljučna funkcija pa še več mesecev po začetku okužbe.

Otroke s prirojeno srčno napako, cistično fibrozo ali bronhopulmonalno displazijo okužba z RSV virusom resno ogroža. Smrtnost je v tej skupini otrok do 40%. Pri njih pride pogosteje kot pri zdravih tudi do nepopravljive okvare pljučne funkcije.

V zvezi z okužbo z RSV je kljub številnim novim dognanjem še vedno veliko neodgovorjenih vprašanj. Zakaj samo nekateri otroci zbolijo z bronhiolitisom, drugi pa ne? Ali je mogoče preprečiti okužbo z RSV? Ali bomo lahko preprečili razvoj bolezni malih dihalnih poti vsaj pri visoko rizičnih otrocih? Kakšna bi bila cena takih ukrepov, tako ekonomska kot tudi cena posledic poseganja v imunski sistem?

Imunski sistem je vsekakor nekaj, kar lahko reagira na umetne manipulacije nepredvidljivo drugače od naših želja. Pred tridesetimi leti, ko so z veliko dobrega upanja cepili otroke z cepivom proti RSV, so cepljeni otroci nato ob naravni okužbi zboleli z veliko hujšo obliko bronhiolitisa (ki se je v visokem odstotku končal celo s smrtjo) kot necepljeni.

Za zdaj še ni na voljo novega, varnega cepiva, s katerim bi lahko cepili dojenčke proti RSV, čeprav zadnje čase poročajo o napredku na tem področju. Na voljo pa sta vendarle dve možnosti za zaščito ogroženih dojenčkov in sicer monoklonska protitelesa proti RSV v obliki intramuskularnih injekcij in specifična protitelesa proti RSV, ki jih otrok lahko dobi v obliki nekajurne intravenske infuzije. Z injekcijami je potrebno začeti pred sezono RSV in jih ponavljati enkrat mesečno. Obstaja tudi cepivo, s katerim se lahko cepi nosečnico v zadnjem trimestru pred porodom. Otroci, katerih matere imajo visok titer protiteles proti RSV, so namreč v manjši nevarnosti da bi bil potek njihove bolezni v prvih mesecih življenja hud. Nobena od teh možnosti v Sloveniji še ni na voljo. Prav pa bi bilo, da bi se bolj sistematično lotili vzoje varovanja pred okužbami in pasivne zaščite proti RSV vsaj pri skupini otrok z bronhopulmonalno displazijo.

Kako pa lahko ukrepamo, če se pri dojenčku ali malčku ob virusni okužbi pojavijo znaki zapore v dihalnih poteh?

Vsaj tretjina otrok ima do tretjega leta starosti v anamnezi epizodo obstrukcije v spodnjih dihalih ob virusni okužbi. To je nedvomno zelo heterogena skupina.

V klinični sliki akutnega bronhiolitisa se lahko skriva le nepomembna prva in zadnja epizoda bronhoobstrukcije ob virusni okužbi, prva manifestacija astme, mehanska zapora v dihalnih poteh ali prirojene bolezni kot sta cistična fibroza ali imunska pomankljivost.

Vzrok za zaporo v spodnjih dihalih ob okužbi je pri nekaterih otrocih pogojen z zgradbo njihovih dihal, prirojenimi manjšimi in mehkejšimi dihalnimi potmi. Ti otroci težave prerastejo, čeprav primankljaja v pljučni funkciji pozneje ne nadomestijo.

Med otroci s piskanjem so tudi taki z drugačnim imunskim odzivom na okužbo. Njihov obrambni odziv na virus je tak, kot ga poznamo pri starejših otrocih z astmo. Po 4. letu, ko njihov imunski sistem dozori, nimajo več težav. Pri njih pozneje ne zasledimo alergije na običajne inhalacijske alergene. V prvem letu starosti teh bolnikov ne moremo ločiti od bolnikov z astmo. To pomeni, da ne moremo napovedati, ali bo imel otrok te težave tudi pozneje v življenju. Vsaj pri polovici otrok z astmo začetek bolezni sega v prvo leto starosti. Če se prva epizoda bronhoobstrukcije pojavi v drugem ali tretjem letu starosti ali še pozneje, pa je bolj verjetno, da gre za astmo kot za prehodno obliko piskanja.

Prav zaradi možnosti, da je bronhiolitis prva manifestacija astme pri otroku, se bolezen povsod po svetu pogosto zdravi s kortikosteroidi in bronhodilatatorji. Ta terapija se zdi vsaj pri nekateri otrocih upravičena. Nekatere raziskave so pokazale, da je bil čas umetne ventilacije zaradi hudega bronhiolitisa pri aktivno zdravljeni skupini krajši kot pri skupini, zdravljeni s placebom. Večina raziskav, ki so jih naredili na dojenčkih s prvo epizodo bronhoobstrukcije zaradi bronhiolitisa, povzročenega z RSV, pa ni upravičila kakršnegakoli zdravljenja, razen seveda primerne oksigenacije in hidracije oz. alimentacije. Domnevajo, da so bili v študijah z dobrim odzivom na zdravljenje, vključeni tudi otroci z astmo.

Nikakor ni smiselno zdravljenje z bronhodilatatorjem in kortikosteroidom pri vseh dojenčkih s prvo epizodo piskanja v prsih, še posebej kadar gre za blago bolezen, zaradi katere ni potrebno bolnišnično zdravljenje. Prav tako zdravljenje pa je v zadnjih letih v nekaterih delih Slovenije postala vsesplošna praksa. Majhnim otroku pogosto piska in hrope v prsih zaradi sluzi, ki je ne morejo dobro izkašljati. V večini primerov gre torej za navaden traheobronhitis.

Znaki zapore v dihalnih poteh se lahko pojavijo prvič šele ob respiratorni okužbi tudi v nekaterih primerih prirojenih malformacij v dihalnih poteh, kot npr. bronhomalacija ali stenoza. Z bronhiolitisom se neredko zamenja tudi tujek v dihalnih poteh.

V skupini otrok, ki se jim epizode zapore v dihalnih poteh ponavljajo, pa je treba čimprej prepoznati otroke z astmo. Ti imajo nedvomno korist od zdravjenja z inhalacijskimi kortikosteroidi. Vendar pri njih ne zdravimo le epizod težkega dihanja in piskanja v prsih, kar je tudi ena od ustaljenih oblik zdravljenja značilnih za Slovenijo. Pri teh otrocih so potrebni ukrepi, ki zmanjšajo kronično vnetje v dihalih in tudi primerno stalno protivnetno zdravljenje.
SlikaSlikaSlika
Uporabniški avatar
ursakatja
Bambino sanjač
 
Prispevkov: 9789
Pridružen: Po Sep 11, 2006 5:20 pm
Kraj: kranj

Vrni se na Otroške bolezni

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron