Gibalni razvoj otrok

Gibalni razvoj se začne v predporodni dobi in je še posebej intenziven do tretjega leta otrokove starosti. V času razvoja otrok sprva spontane gibe vse bolj obvladuje in slednjič doseže nadzor nad gibanjem. Vzporedno z nadzorom nad gibanjem lastnega telesa se razvijajo možganski centri, ki nadzirajo motorični razvoj. Zrelost celotnega telesnega sistema je predpogoj za učenje gibalnih spretnosti. Strokovnjaki lahko merijo stopnjo gibalnega razvoja pri otroku z določenimi testi oziroma mejniki.
 

Razvoj gibanja od rojstva do prvega leta

Takoj po rojstvu otrok izvaja več naključnih gibov: brca, naglo zamahne z rokami, se zvija.

Otrok se rodi z nekaj refleksi, ki po dveh, treh mesecih ugasnejo. Tisti, ki so nujni za preživetje, pa se ohranijo, npr. sesanje, eliminacija.

Otrok v prvem mesecu leži na trebuhu in dviguje glavo, za kratek čas opazuje predmet. Kasneje s pogledom sledi predmetu, ki se premika tik pred njegovimi očmi, z obema rokama in nogama krili in maha. V tretjem mesecu drži predmet in ga opazuje, leži na trebuhu in se poskuša dvigovati. Predmet, ki ga ponudimo, zgrabi.

Pri štirih mesecih je srečen, če ga dvigujemo v sedeč položaj, pri čemer dviga glavico. Čez obraz si potegne pleničko. Igrače prijema s pestjo in jih daje v usta. Petmesečni otrok sedi z oporo, glava je stabilna. Sam prime igračo, ki je v dosegu roke. Pri šestih mesecih se otrok obrne iz trebušnega v hrbtni položaj, igračo prestavi iz ene roke v drugo, prijema jo z obema rokama. Ko ga držimo pokonci, se opira z nogami.

Sedemmesečni otrok sedi nekaj časa brez opore. Igrače premika iz roke v roko. Udarja s predmetom in ga stresa. Vzame predmet v vsako roko. Pri osmih mesecih se obrne s hrbta na trebuh, dviguje se v sedeč položaj, predmete prijema s prsti in palcem, udarja s predmetom ob predmet, z veseljem meče stvari na tla. Pri devetih mesecih otrok sam preide v sedeč položaj, sedi samostojno, stoji z oporo, pleza, prijema majhne predmete s palcem in kazalcem.

Malo otrok shodi z desetimi meseci, večina hodi ob opori (če jih držimo ali se opirajo na pohištvo). Pri tej starosti otrok premika predmete naprej in nazaj, namerno jih spušča v škatle. Ko upihne prvo svečko, se plazi, hodi (samostojno ali vsaj ob opori), se skloni, da bi dosegel predmet, meče predmete.
 

Spodbujajmo gibalne aktivnosti

Poleg hranjenja in previjanja je nujno, da ob negovanju otroka spodbujamo gibalne aktivnosti. Ko je otrok buden, se z njim igrajmo, pogovarjajmo, da aktiviramo določene funkcije in vzpostavljamo zdrav čustveni odnos.

V prvih treh mesecih otroka božamo; ko ga previjamo, ga obračajmo na trebušček in hrbet. Pogovarjajmo se z njim, ga kličimo po imenu, ko leži, se rahlo premikajmo in ga kličimo, da bo sledil našim gibom. Ko otroka držimo v naročju, ga nežno božajmo po hrbtu. V tem času se otrok rad igra s svojimi rokami, jih opazuje.

Po treh mesecih, ko otrok zmore držati glavo pokonci, ga vzamemo v naročje in ga obrnemo s hrbtom proti sebi. Otrok se počuti kot v sedežu in lahko svobodno opazuje predmete in premika glavo levo in desno. Ko otrok leži na trebuščku, mu omogočamo vaje, ki krepijo vratne mišice. Obračanje s hrbta na bok spodbujamo tako, da otroku pokažemo igračko, in ko jo želi doseči, se steguje in obrača. K nogicam lahko položite igračko, ki spušča zvok; bolj ko otrok brca, bolj ropoče. V posteljo ali voziček nad otrokovimi očmi napeljemo vrvico z igračami, saj jo opazuje in želi doseči. Če zvončkljajo, piskajo, je toliko bolj zanimivo. To otroka spodbuja, da brca in hkrati krili z rokami. Otrok, ki se sedenja šele privaja, naj najprej sedi v naročju odraslega, da je njegova drža stabilnejša in bolj pravilna.

Otrok od šestega do devetega meseca naj sedi poleg odraslega, ki mu daje oporo. Sedenje prilagajajte otrokovim zmožnostim, saj vse aktivnosti potekajo od časovno zelo kratkih, npr. nekaj sekund, do popolne kontrole otroka nad gibalno funkcijo. Proces pri nekaterih funkcijah poteka več mesecev, zato naj starši ne pretiravajo s prehitevanjem. Otrok igrače premešča, maha z njimi in jih preizkuša tudi tako, da jih nosi v usta. Pri tem je pomembno, da upoštevamo merila za dobro igračo.

Po devetem mesecu otrok vse bolj širi osebni prostor, zato mu ga obogatimo z igračkami, predmeti, ki niso nevarni. Sproti razlagajmo, za katere predmete gre, in pokažimo, kako se uporabljajo. Če imamo možnost, naj se otrok igra v velikem prostoru s čim manj nevarnimi robovi na pohištvu. Ker so otroci počasni in okorni, se z njimi igrajmo z veliko potrpljenja in delajmo počasne gibe, da nam otrok lahko sledi. Tako lahko otroku skrijemo predmet pod pleničko. Otrok bo potegnil pleničko in ga našel. Če mu takoj ne uspe, naj igračka malo kuka izpod pleničke. Z otrokom se lahko igramo »nini-kuku«. Enkrat naj se pokrije mama (nini) in potegne pleničko dol (kuku). Drugič tako naredimo otroku. Pri tem bodimo veseli, nasmejani, saj je v tem obdobju otroku pomembna obrazna mimika. Skrivanje je dobra igra, ker otrok sledi zvoku, navodilom, uči se opazovanja in uri spomin. Otroku lahko damo svinčnik in naj čečka po papirju, gumbe naj meče v lonček, sestavlja naj velike predmete, sede vozi avtomobilčke, lista knjigo; pozoren je na drobne predmete in jih pobira. Ko rečemo »papa«, pomaha. Aktivnosti je veliko, zato se z otrokom čim več časa igrajmo igre, ki imajo kak pomen. Kopajmo se skupaj z otrokom. V vodi je veliko možnosti za motorične aktivnosti.

Zelo pomembno je, da otroku ne dajemo pretežkih nalog in da časovno ne pretiravamo z aktivnostmi, saj se otroci hitro utrudijo in hitro menjavajo aktivnosti.
 

Razvoj gibanja od prvega do drugega leta

Če otrok ne hodi, potem stoji brez opore in drži ravnotežje pri trinajstih mesecih. Sam naredi nekaj korakov. Polaga kocke drugo na drugo, vse bolj uporablja eno roko. Mesec kasneje počepne in vstane, velika večina otrok shodi do petnajstega meseca starosti. Hodi z neenakomernimi koraki, roke drži navzgor za ravnotežje. Pogosto pade. Teče v krogu. Pri osemnajstih mesecih z nogo potisne žogo. Če ga držimo za eno roko, sam hodi po stopnicah, ampak tako, da pri vzponu priključi še drugo nogo. Hodi dobro in pogosto teče. Zna se varno ustaviti in nadaljevati pot s hojo. Sam sede na nizek stol. Povzpne se spredaj na stol za odrasle in se obrne.

Pri letu in pol prenaša predmete, ki si jih sam izbere. Gradi stolp, s posnemanjem vleče ravne črte po listu. Lista knjige, zato je smiselno, da mu čim več beremo, kotali žogo, valj, teče, brcne žogo, ne da bi izgubil ravnotežje. Odpre vrata. Spušča se po stopnicah, če ga držimo za roke. Tik pred drugim letom uživa v igrah metanja in lovljenja žoge, po stopnicah se vzpenja brez pomoči, predmet dvigne s tal, ne da bi ga bilo treba držati, hrano je z žlico, niza kroglice na nitko, prepogne papir na pol.
 

Gibalne aktivnosti od prvega do drugega leta

Otrok, ki raziskuje svet okoli sebe, potrebuje prostor, ki ne vsebuje dragocenosti in nevarnih predmetov. Do svojih igrač naj pride sam, da se jih uči izbirati, da lahko sam spremeni aktivnost in jih kasneje lahko tudi pospravi. V obdobju, ko se otrok uči hoje, naj ga vedno nekdo spremlja. Otroka spodbujamo k hoji s povabilom: pridi, pridi, ko mu sami stojimo nasproti nekaj korakov stran. Otroka peljimo ven, na travnik, na asfalt, na različne podlage, da se nauči prave koordinacije.

Do osemnajstega meseca doseže otrok določeno stopnjo zaupanja vase in občutek varnosti, kar mu omogoča različne načine gibanja: hojo naprej, nazaj, po traku, položenem po tleh, po deski. Prestopa naj vrvico ali desko, ki je 5–10 cm od tal, za uspeh ga pohvalimo. V tem obdobju otrok kaže veliko željo po vzpenjanju. Otroci ne znajo oceniti, kako visoko še smejo plezati, kako stabilni so predmeti, na katere plezajo, zato jih je treba nadzorovati in usmerjati. Iz odeje za spanje lahko naredimo valj, ki naj ga otrok prepleza. Lahko ga zajaha kot konja in se prekotali na drugo stran, ali pa se po trebuhu plazi čezenj. Obe vaji sta zaželeni za koordinacijo gibov.

Otrok kaže velik interes za igro. Zelo rad odpira omare in kuka, kaj je v njih. Iz omar zlaga predmete in se igra. Radovednost ga žene, da odpira škatle, zato lahko skrijemo igračko v manjšo škatlo in jo damo v večjo, večjo škatlo damo v še večjo in to v še večjo …, otrok pa naj odpira in se čudi, kako je vedno znova v škatli še ena škatla in končno igrača.

Otrok se rad igra sam, vendar ga jezi, če do nekega predmeta ne more priti ali če stvari niso kompatibilne. V takem primeru zajoče od jeze in pričakuje, da mu bomo odrasli pomagali. Prav je, da gleda, kako bomo rešili zaplet. Tako se uči. Otroci radi s sabo vlečejo igračo, ki ropota, cvili. Take igrače se dajo kupiti, lahko pa jo izdelamo sami.

Živali vzbudijo veliko pozornost. Otrok jih rad opazuje, hrani. Omogočimo mu, da bo opazoval čim več različnih živali, hkrati pa mu razložimo, kako je z varnostjo. Pes, ki nenadoma zalaja, lahko pri otroku povzroči veliko strahu, pa tudi mačka stegne krempeljčke, če jo preveč na silo božamo.

Otroci obožujejo balone. Z baloni se da lepo igrati, vendar lahko počijo preblizu otrokovega obraza, zato z njimi previdno. Še najmanj so nevarni helijevi baloni, če nam ne pobegnejo. Namesto z baloni naj se otrok igra z žogo. Iger z žogo je veliko in vedno nove si lahko izmislimo.

Ob tem, da otrok šumi s papirjem, čečka po listu, naj opazuje slike v svoji knjigi, ki jo že zna listati. Odnos do knjige se gradi prav od prvih mesecev življenja. Naj bo knjiga na dosegu otrokovih rok. Naj jo prelista, ko si zaželi.
 

Lahko si sam umije roke, poskuša umiti zobke.

Po osemnajstem mesecu otroci sami skačejo, tekajo, plezajo po igralih. Za večjo varnost je treba otroka spremljati. Otrok hodi po stopnicah, odpira vrata, zna vzeti ključ iz ključavnice. Zanima ga, kaj je v električni vtičnici. Kuhinjski aparati za otroka niso varni, zato moramo vedeti, kje je otrok in kaj počne. V kopalnici je prečudovit svet, saj se iz vsake stekleničke lahko nekaj zliva v kad. Otroci radi tekajo okoli večjih predmetov, se plazijo pod mizo in stoli.

Otroci se radi samostojno oblačijo, slačijo, umivajo. Pri kuhinjskem delu naj pomagajo pri peki. Radi gnetejo testo in z modeli izdelujejo kekse. Otroci radi čistijo, predvsem če je treba krpo namakati v vodo. Opazujejo, kaj počno odrasli, in jih posnemajo. Otrok naj opazuje, kako izdelujemo igrače.

Poleti se otroci igrajo v bazenu. Dajmo otroku nekaj igrač, ki se bodo kopale skupaj z njim. Izkoristimo možnost igranja s peskom, da otrok lahko gradi in preizkuša različne materiale. Pozimi izdelujmo kepe in jih zlagajmo drugo na drugo ali pa oblikujmo razne podobe iz snega.
 

Razvoj gibanja od drugega do tretjega leta

Otrok pri dveh letih vrže predmet v določeni smeri, žogo lovi z obema rokama. Hodi gor in dol po stopnicah, ne da bi se držal za ograjo. Igrače navija s ključem. Kocke zlaga v niz, poskakuje na obe nogi kot zajec.

Pri dveh letih in pol skuša narisati črto navpično in vodoravno, razporeja tri oblike v skupine (krog, kvadrat in trikotnik), natančno reže s škarjami. Otrok hodi po prstih naprej in nazaj, valja klobaso iz plastelina. Če mu pokažemo krog, ga preriše. Preskoči oviro višine 5 cm.

Pri treh letih kratek čas stoji na eni nogi, teče stabilno in previdno. Je z vilico, naredi harmoniko iz papirja, zgradi hišo iz osmih kock, posnema risanje križa, riše z vodenimi barvicami. Vozi kolo s pedali in dela široke zavoje. Sodeluje pri umivanju ter oblačenju in slačenju.
 

Gibalne aktivnosti v tem obdobju

Otrok v tej starosti veliko teka in je ves čas v gibanju, vendar se tudi hitro utrudi, zato menjava aktivnosti. Otrok kaže vse več zanimanja za igranje vlog in imitiranje. Rad se pretvarja, da je določena žival, in jo oponaša v zvoku in gibanju. Sam izdeluje določene predmete, v sanjskem svetu je lahko nič postelja, kocka meso … V tem času so zelo dobrodošle ročne lutke, ki jih otrok uporablja na več načinov in v več vsebinah.

Otroci nas prepričujejo, da so smučarski skakalci, in skačejo s postelj, z mize, potem se delajo, da so kača, in plezajo pod posteljo, naenkrat so lev in se jim ne smemo približati.

V naravi izkoristimo možnosti za gibalne aktivnosti raznih vrst. Otrok hodi po deski, skače čez oviro, se splazi pod oviro, poskakuje kot zajec, skače naprej in nazaj, levo in desno, hodi nazaj, uporablja igrala. Fantje radi merijo moči v premagovanju ovir, pri čemer jim merimo čas. Deklice rade igrajo mame in vozijo z vozički svoje igrače na sprehod, jih previjajo, hranijo, nosijo, tolažijo.

Igre z žogo so vedno bolj zanimive. Lahko jo mečemo, vržemo v koš, ciljamo kak predmet, brcamo, jo poskušamo dvigniti z nogo, po žogi se lahko valjamo, vendar nam ne sme uiti, nanjo lahko ležemo in se rahlo kotalimo naprej in nazaj. Na žogi lahko sedimo, kar je še posebej priporočljivo. V ta namen obstajajo posebne žoge, ki jih lahko kupimo v trgovinah z ortopedskimi pripomočki ali na športnih oddelkih trgovin.

Deklice rade same naredijo igračko iz cunj, fantje pogosto uporabljajo konstrukcijski material.

V tem obdobju naj otroci vadijo odpenjanje in zapenjanje gumbov, nizanje makaronov na vrvico, šivanje s šivanko, ki ima veliko uho.

Če ima otrok svoj bazenček, naj se svobodno igra in škropi, sam doliva vodo in jo pretaka. Z igro v peskovniku je toliko napredoval, da zna dolivati vodo, s čimer izboljša material za potičke in druge figure, gradi podvoze, ceste, naredi naselje. Zelo koristen je kamion, ki pomaga prevažati mivko, bager.

V kuhinji radi pomagajo vsi otroci. Gnetejo testo in ga oblikujejo. Radi imajo modelčke, ker se z njimi hitro naredi več keksov.

Pozimi naj bo otrok na zraku in naj se igra na snegu ali z njim. Nekateri otroci v tem obdobju že preizkušajo smuči, drugi drsalke, vendar je za oboje še čas. Skupaj z otrokom postavimo sneženega moža, naredimo kepe in jih mečimo v izbrani cilj, sankajmo se. Hodimo po utrjenih snežnih poteh in po snegu, kjer še ni poti. Pri tem opazujmo naravo in spregovorimo o živalih pozimi.

Viri:

Ivić, Ivan, in drugi (1986): Vaspitanje dece ranog uzrasta, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva Beograd, Svjetlost, Sarajevo.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina