Gremo v šolo

Otroci se na vstop v šolo odzivajo zelo različno. Nekateri so polni navdušenja in s prehodom opravijo mimogrede, drugi so zadržani in plahi. V vsakem primeru pa je potreben čas, da se navadijo na nov način dela in nov red, ki se precej razlikujeta od tistih v vrtcu. Učiteljice si zelo prizadevajo, da bi bil prehod karseda blag in neopazen, zato ne začnejo že prvi dan s pravim šolskim delom, pač pa otroke nanj navajajo v uvajalnem obdobju, ki traja prvih nekaj tednov. Hermina Čuden, ki je že šestnajst let učiteljica v prvem oziroma drugem razredu osnovne šole, opisuje, kako poteka delo v tem obdobju poteka. “V uvajalnem obdobju namenjam velik poudarek pogostim in tesnim stikom z vsakim otrokom posebej. Vsako jutro jih pričakam v garderobi, kjer vsakega posebej pozdravim po imenu, nato pa jih pospremim v učilnico, kjer se lahko igrajo do začetka pouka. V tem obdobju jim dovolim, da prinesejo k pouku najljubšo igračko, ki jim olajša in polepša bivanje v šoli. V prvih dneh se pogovarjamo o vseh predmetih, ki jih bomo imeli (slovenščina, matematika, spoznavanje narave in družbe, likovni in glasbeni pouk ter športna vzgoja, op. a.), ter pregledamo učbenike in delovne zvezke. Nato jim razložim, kaj je urnik; nalepim ga na steno, otroci sami ga nimajo. Sicer pa je urnik v prvem razredu zelo prožen in v celoti prilagojen otrokom, njihovi pripravljenosti, motivaciji in spočitosti/utrujenosti. Tudi šolske ure ne trajajo vedno 45 minut. Če so otroci razpoloženi, če delajo zbrano in z veseljem, včasih uro podaljšamo, spet drugič pa uro končamo že po petnajstih minutah, če vidim, da delo nikakor ne steče. Tudi rekreacijski odmor je sprva daljši od siceršnjih desetih minut, ki otrokom ne zadostujejo.”

Stiska otrok

Otroci se različno odzivajo na vse spremembe, na katere se morajo navaditi v zelo kratkem času. Psihologi in učitelji opozarjajo starše, naj bodo pozorni na drobne stvari, tudi če se otrok navidez vede povsem normalno in običajno. Otroci svojih strahov pogosto nočejo izraziti z besedami, a se ti lahko pokažejo v obliki psihosomatskih težav, na primer z glavoboli, bruhanjem, bolečinami v trebuhu … Tovrstne težave je opazila tudi Bojana Pavlič, mamica devetletnega Mateja, ki je pravkar postal tretješolec. “Matej se je sprva vedel povsem običajno, pozneje pa sem uvidela, da je tesnobo pred šolo skrival v sebi; o svojih občutkih ni hotel govoriti z nikomer. Kmalu je začel tožiti, da se mu vrti v glavi. Ker težave niso ponehale, sem ga peljala k zdravnici, ki je ugotovila, da je telesno povsem zdrav. Ko se je čez krajši čas navadil na novo okolje, na učiteljico in sošolce, so težave minile. Takrat sem se prepričala, da so bile vrtoglavice zgolj posledica notranjih stisk in napetosti.”

In kako naj učitelj ublaži otrokovo napetost ali plahost? Hermina Čuden pravi, da plahim otrokom posveča dodatno pozornost. “Nevsiljivo jih povabim k sebi, če sedimo v krogu, jim ponudim stol zraven sebe, preberem jim knjigico … Otroci potrebujejo varnost in zaupanje – in prav to jim skušam ponuditi. Plahi otroci so nemalokrat tudi osamljeni. V takšnem primeru jih spodbujam k druženju, še pomembneje pa se mi zdi, da živahnejše otroke pozovem, naj k igri povabijo tudi bolj zaprte sošolce.”