Hiperaktivni otroci – 2. del

Sodelovanje staršev s šolo

V skoraj vsakem razredu osnovne šole se najde otrok ali mladostnik, kot je Luka. Otroci, ki pri svojem razvoju potrebujejo ogromno gibanja, imajo večinoma težave v šoli, če nimajo te sreče, da naletijo na razumevajočo učiteljico. Težave se pojavljajo pri organizaciji, sedenju pri mirnih dejavnostih, socialnih veščinah in pri priklicu informacij. Čeprav ima otrok visoke potenciale – je visoko intelektualno razvit, se pojavljajo težave pri učenju in otrok prejema slabše ocene, kot bi pričakovali.Staršem svetujem, naj se najprej odkrito pogovorijo z otrokovim razrednikom in vsemi drugimi učitelji (krožki, podaljšano bivanje …) ter jim predstavijo otrokove težave in njegov razvoj v zgodnjem otroštvu. S seboj lahko prinesejo tudi kako knjigo ali članek, ki opisuje motnjo, in razrednika poprosijo, naj si jo prebere tudi sam. Učitelji večinoma postanejo dostopnejši, če starši o otrokovih težavah govorijo odkrito, kot če jih zanikajo ali skušajo prikriti. Tako lahko skupaj sestavijo nekatera pravila in dogovore, ki se jih bodo strogo držali. Tak otrok namreč potrebuje pozitivne vzore in stroga pravila, ki mu jih je treba vselej sporočiti vnaprej (pred novo dejavnostjo, igro …).
Če ima otrok velike težave z organizacijo, uvedemo koledarček ali beležko, kamor vsak dan zapisuje pomembne informacije in obveznosti (denimo, kaj ima za domačo nalogo). Učitelje poprosimo, naj ob koncu pouka pregledajo koledarček in ga dopolnijo, če še kaj manjka.
 

Odraščajoči mladostniki

Vsi najstniki postanejo naporni za starše, pri najstnikih z motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo pa je odraščanje še težje. Razvijati začnejo še več neustreznih mehanizmov in vedenj kot njihovi vrstniki. Seznanili se bomo z nekaterimi vedenji, ki so v obdobju odraščanja značilna za mladostnike z opisano motnjo, in načine za ublažitev družinskih konfliktov:
 

• Težnja po neodvisnosti in svobodi: starši morajo želje po neodvisnosti podpirati, vendar le do določene meje. Do otroka naj gojijo močno zaupanje in sprejemajo nekatere kompromise. V konfliktnih situacijah naj mu ponudijo prepričljivo alternativo.
• Otročje vedenje: če starši prilagodijo svoja pričakovanja otrokovemu razvoju, bodo tudi lažje sprejeli nekatere preveč otročje napake. Ob pretirano otročjih reakcijah naj poskušajo skupaj z otrokom rešiti problem.
• Spori z odraslimi, pomanjkanje spoštovanja: pravila za vedenje do odraslih morajo biti zelo jasna, držati se jih morajo vsi člani družine. Ta pravila lahko zapišete tudi na plakat.
• Impulzivnost: izogibajte se situacijam, ki stanje še poslabšajo, in skušajte premostiti impulzivna stanja.
• Neupoštevanje reda: takšno vedenje zahteva takojšnje ukrepe podkrepitve ali kaznovanja, pri katerem moramo biti dosledni v vseh primerih.
• Nepozorno spremljanje pogovora: vzpostavite očesni stik ali uporabite dotik. Ne pridigajte in skušajte sprejeti otrokov način poslušanja.
• Slabo zavedanje časa (zamujanje): uporabite alarm na zapestni uri in otroka učite načrtovanja glede na potek dneva.
• Pozabljivost: sestavite seznam lastnine, otroka naučite uporabljati samolepljive listke.
• Izgubljanje stvari, razmetana soba: otroku kupujte manj vredne stvari, sestavite seznam za pospravljanje sobe.
• Razdražljivost, odgovarjanje: najstnika učite nadzorovati jezo in reševati težave z igro vlog, ignorirajte nepomembne izjave ali se ne odzovite na konflikt.
• Dolgočasje, pasivnost: vpišite ga k različnim športnim dejavnostim, ob koncih tedna in med počitnicami načrtujte zanimive izlete.
• Motena jutranja rutina: zbudite ga dovolj zgodaj, stvari naj si pripravi že zvečer, ureja naj se po logičnem zaporedju, ki se vsak dan ponavlja.
• Težave pri navezovanju stikov: povabite njegovega prijatelja na družinski izlet, opogumljajte in spodbujajte druženje z nasprotnim spolom.

Moteča vedenja in težave, ki se lahko pojavijo v dobi odraščanja, so tudi: nenehno pritegovanje pozornosti, vsiljivost, težave z jutranjim vstajanjem, motnje spanja, nezgodništvo, konflikti s širšimi družinskimi člani, pretirane želje po materialnih dobrinah, neodkritost, neodgovornost, neorganiziranost.
 

Ritalin: DA ali NE

Ritalin je zdravilo, ki spada med psihostimulanse in učinkovine za obnavljanje celic centralnega živčnega sistema V Sloveniji je to edino zdravilo, ki je registrirano za zdravljenje nemirnih oseb s kratkotrajno pozornostjo. Učinkovina metilfenidat pri osebah zviša/podaljša obdobje pozornosti in zmanjšuje utrujenost. Zavedati se moramo, da psihostimulansi ne zdravijo simptomov, povezanih s hiperaktivnostjo in kratkotrajno pozornostjo, ker je vzrok stanja neznan, marveč jih le omilijo.
Največ Ritalina predpišejo v ZDA (90 odstotkov vse svetovne porabe), kjer je tudi največ polemik glede smiselnosti njegove uporabe. V Sloveniji je predpisovanje Ritalina omejeno na pedopsihiatre (teh je približno 20) in na lekarne, ki jih je za predpisovanje in izdajanje pooblastilo Ministrstvo RS za zdravje. Predpisovanje je tako strogo nadzorovano, da so vsi recepti v dvojniku, zdravilo pa je na voljo samo v nekaterih lekarnah.Tako kot za vsako bolezen in njeno zdravljenje obstaja veliko načinov in njihovih zagovornikov, se podobno dogaja tudi pri Ritalinu. Lahko bi celo dejali, da v ZDA poteka pravcata vojna med zagovorniki in nasprotniki, saj eni podpirajo farmacevtsko industrijo, drugi pa jo skušajo zrušiti in so strogo proti uporabi medikamentov. V slovenski javnosti še ni opaziti takšnih razhajanj, vendar se že pojavljajo članki in dileme, ki najbrž temeljijo predvsem na informacijah in raziskavah iz ZDA.
Veliko ljudi meni, da je Ritalin derivat kokaina, kar je popolnoma neresnično, saj vemo, da kokain pridobivajo iz koke (naravna učinkovina), metilfenidat pa je popolnoma sintetično pridobljena učinkovina (umetna snov).Veliko analiz, opravljenih na osebah, ki so jih zdravili s psihostimulansi, je pokazalo, da se največje spremembe pokažejo v obliki izboljšanja vedenja in učnega uspeha (predvsem kot dokončanje nalog in natančnost pri reševanju kontrolnih nalog).
Zavedati se moramo, da Ritalin ne sme biti prva in edina pomoč otroku s hiperaktivnostjo in kratkotrajno pozornostjo, temveč le možno dopolnilo vsem drugim oblikam pomoči.
 

Oh, to učenje

Za učenje in pisanje domačih nalog otroku izdelamo primeren urnik, ki naj visi na vidnem mestu in se ga vedno držimo brez izjem. Praksa kaže, da so takšni otroci uspešnejši, če 15 do 20 minut sedenja sledi vsaj 5 minut gibanja (žoganje, skakanje …). Zavedati se moramo, da takemu otroku gibanje pomeni isto kot nam dihanje. Čas učenja in gibalne odmore prilagodimo glede na otrokovo starost. Koncu učnih dejavnosti naj vedno sledi nagrada – daljša oblika gibanja; igra, ki jo ima otrok še posebno rad, trening … Kazen v obliki prepovedi gibanja ne bo le kazen zanj, temveč tudi za nas, saj bomo takrat veliko težje prebrodili dan. Bolje je, da se odločimo za nagradne točke, ki jih, če otrok prekrši pravilo, ne podelimo.

Pri učenju otroku pomagamo izločiti najpomembnejše informacije in ključne besede. Učimo ga učenja po miselnih vzorcih in zbiranja podatkov v obliki alinej.Z igro vlog ga učimo primernega odzivanja v posameznih situacijah. Ne smemo pozabiti, da smo mu odrasli največji vzor. Napake, ki jih bomo delali sami, bo tak otrok ponovil v vsaj trikratnem obsegu.

Predvsem pa se moramo zavedati, da je otrok z omenjenimi težavami vedno najprej otrok s svojimi potrebami in svojevrstnim vedenjem. Svojo energijo skušamo usmerjati k sprejemanju otroka takšnega, kot je, in ne vztrajamo pri spreobračanju njegovega temperamenta, ker bo to le poslabšalo medosebne odnose. Sprejemanje in sodelovanje sta dobra ključa na poti do vrat v svet odraslosti.
 

Še nekaj nasvetov

• Najboljši učitelj, ki ga lahko dobi otrok s hiperaktivnostjo, je takšen, ki se dosledno drži vseh dogovorjenih pravil. Otrok z opisano motnjo se težko spoprime s spremembo, pa čeprav je pozitivna, zato naj mu učitelj pomaga pri spoznavanju strukture vsakodnevnih dogodkov.
• Ker imajo ti otroci veliko ali nič časa in so slabi v organizacijskih veščinah, naj jim učitelj pomaga pri oblikovanju nalog na manjše podenote.
• Otroka s hiperaktivnostjo ne smemo pretirano vključevati v dejavnosti, pri katerih se mora na majhnem prostoru uskladiti veliko učencev, ker ga to le dodatno zmoti.
• Najbolje bo, če bo učenec sedel čim bližje učitelju in tabli in ne poleg okna.
• Pri organiziranju učne snovi mu zelo pomagajo barve, podčrtavanje, okvirčki … Ker pri večini teh otrok prednjači vizualni učni slog, jim skušamo pomagati pri predstavljanju dogodkov s slikami in filmi.
• Učenčevo znanje naj se ocenjuje v njegovih “dobrih” dnevih.
• Učitelj se ob konfliktih ali spodrsljajih pri takem otroku ne sme počutiti neuspešnega; podobno občutijo tudi otrokovi starši in otrok sam. Otrokovega vedenja ne smete jemati osebno, ker njegove napake in nagajanje večinoma niso mišljene osebno.
• Skušajte razumeti učenčevo vedenje, se mu prilagoditi in ga sprejeti takšnega, kot je. Ne vztrajajte pri spreobračanju in spreminjanju otrokovega temperamenta, ker vam to zagotovo ne bo uspelo.

Vir: Viva