Hrana ni nagrada!

Hčerko Neo sem poizkušala že od malega navajati na redne, zdrave, mešane obroke, kar pomeni, da sem ji do njenega zavedanja ponudila hrano na 2-3 ure. Če je obrok sprejela, prav, če ne, pač ni zaužila hrane. Tako se je njen organizem navadil na tro – urno hranjenje.

Kaj pa ločevanje živil med seboj pri posameznem obroku?

Pri otroku nikakor ne. Otrok si tako sam izbira živila, ki jih bo ob obroku zaužil. Torej, če imamo za kosilo krompir, puranji zrezek na žaru in solato, naj si otrok iz krožnika izbere tisto, kar želi. On posluša svoje telo. Ne silite ga s tem, da poje vse možne kombinacije. Naredite preizkus. Boste videli. Otrok nikoli ne bo pojedel vsega, ampak bo sam po posluhu ločeval živila!

Še nasvet:

Hrano mu ponudimo v taki obliki, da se je bo lahko lotil sam in mu ne pomagajmo, če vas ne prosi ali vam s kretnjo ne pokaže, da potrebuje pomoč. Hrano mu samo pomagajte spraviti na žlico, potem pa naj jo sam nese v usta. Vedno naj ima občutek, da je hranjenje prijetno, nekaj aktivnega, kar dela zato, ker hoče hrano dobiti, ne pa da se pusti »pitati« od staršev. Pustite mu, naj je na način, kot hoče sam. Privzgojiti mu morate občutek, da je bistvo priti do hrane in ne to, da žlico lepo nese v usta. Če lažje je, naj je z rokami. Seveda le do določenega leta starosti. Npr. do tretjega leta, nato se mora naučiti bontona za mizo in mora nekako spoštovati pravila.

Članek objavljen v reviji Super mami