Igra kot terapija za starše

Starši zelo jasno občutimo posledice neprimernega odnosa z otrokom – otrok se obnaša nenavadno, ne upošteva mej, deluje jezno ali frustrirano, brez da starši sploh vemo zakaj. Prav tako je mogoče, da se kot posledica nerazjasnjenih problemov pri otroku pojavijo določene fiziološke reakcije: nenadzorovani gibi glave, nezmožnost zadrževanja stolice ali urina, jecljanje…

Terapija z igro za starše

Kako potem pomagati otroku če ga ne razumemo? Kako odkriti kaj ga muči? Kaj je podlaga za neprimeren odnos z otrokom?

Za odgovore na vprašanja moramo najprej otroku nuditi primeren način izražanja in pogoje v katerih se bo počutil dovolj varno in seveda dovolj svobodno, da predstavi svoj notranji svet. Kot vemo, se otroški naraven način izražanja prenaša skozi igro. Nekateri pravijo, da so igračke otrokove besede, otroška igra pa zgodba, ki nam jo govori otrok. Da bi čim lažje razumeli otroško igro, je potrebno poznati teme, ki se pojavljajo v njihovi igri, njihov potencialni pomen, kot tudi nianse otroških občutkov, ki jih spreminja skozi igro. Eden izmed načinov kako se bolje pripraviti in prepoznati teme, temelji na knjigi Angele M. Cyvett, ki uči osnovne principe skupne igre z otrokom. Znotraj polurne igre veljajo drugačna pravila, kot veljajo pri vsakodnevnem odnosu z otrokom. Starši uporabijo posebne veščine, ki otroku omogočajo, da se počutijo varno, ter se skozi igro prosto izražajo. Poleg tega je pozornost staršev v popolnosti namenjena otroku, tedaj lahko starši s kančkom empatije in refleksije občutkov, misli in obnašanja, otroku sporočajo, da so v bližini in da jim je pomembno da jih otrok sprejme in občuti.

Načini terapije z igro usmerjene na otroka

Osredotočiti se na otroka bolj kot na težavo: skoraj pri vseh starših se pojavi tendenca osredotočenja izključno na reševanje konkretne težave, pri tem pa se fokus otroka v celoti izgubi. Na ta način se lahko ustvari dodaten pritisk na otroka, kar lahko privede do ravno obratnega učinka – težava je še bolj izrazita.

Osredotočiti se na sedanjost in ne preveč na preteklost: čeprav preteklost igra pomembno vlogo pri oblikovanju vsakega posameznika, je potrebno pri komunikaciji z otrokom pogledati v sedanjost. Kaj je to kar ga trenutno muči? Kaj potrebuje?

Osredotočiti se na misli in ne na obnašanje: težave se pogosto pojavijo v obliki nekaterih nezaželenih načinov obnašanje. Prav zaradi tega se pogosto zatekamo k reševanju težav tako, da poskusimo ta negativen način obnašanja zatreti. Pri tem pa pozabljamo, da so ravno čustva naš sprožilec in da s seboj prinašajo določeno energijo, ki se skozi različne tipe obnašanja kažejo navzven. Prav zaradi tega je učinkoviteje delati na čustvih ali težavah, ki so povod za težavno obnašanje.

Osredotočiti se na razumevanje bolj kot na pojasnjevanje: če želimo otroku pomagati, da se lažjo spoprime s kakšnim izzivom je pomembno, da ob tem izkažemo razumevanje njegovih misli, občutkov in potreb, kar je veliko bolj pomembno kot da mu pojasnjujemo kaj je to kar se dogaja.

Osredotočiti se na sprejemanje in ne na popravljanje: nekatere lastnosti otrok, ki so v nekaterih situacijah otežujoče, so lahko v drugih izrazito uporabne. Prav zato je pomembno sprejeti lastnosti, ki ne otežujejo otrokovega in vašega vsakdanjika, ter korigirajte samo tiste, ki resnično niso dobre za funkcioniranje otroka.

Osredotočiti se na otrokovo modrost bolj kot na znanje terapevta ali staršev: vsak otrok ima potencial in notranji usmernik, ki mu bo v dobrih pogojih omogočil, da prebrodi svoje težave in najde adekvatno rešitev. Prav zaradi tega je učinkoviteje, da otrokom ustvarimo pogoje, ki ga bodo pripeljali do lastne rešitve, ter predeluje zgolj podatke (na zavestnem ali podzavestnem nivoju), ki jih oceni za pomembne, namesto da o tem odločamo starši.