IMELA BI OTROKA, PA SI NE ŽELIM ODPOVEDATI VSEMU KAR IMAM RADA. JE TO SPLOH MOGOČE? 2del

A na žalost je realnost velikokrat zelo drugačna in tudi tokrat je bila. Trebušček je bil skoraj tak kot v petem mesecu nosečnosti, okrog pasu ni bilo več oblike “peščene ure”, “riti” skoraj ni bilo (ne bom govorila o celulitu), mišic tudi ne, bolečin v križu pa toliko, da nisem vedela, kako bom čez dan skrbela za svojega otročka.

Hja, po prvem pregledu pri ginekologu sem končno dobila zeleno luč za vadbo. Do takrat sem se namreč samo sprehajala.

“Kaj pa lahko počnem?” sem vprašala ginekologinjo.
”Enako kot prej, gospa”, mi je odgovorila ona.

Hm, res? Kako pa veste, kaj sem počela prej … jaz sem namreč tekmovala v CrossFitu? Začnem s tem? Ali z bootcampom, burpee-ji,…tak način treninga je bil meni domač in priznam, moji prvi koraki niso bili najbolj primerni.

In ker se na lastnih napakah naučimo največ, sem spoznala, da, če si želim pomagati, tak način vadbe ne bo primeren zame. Vsaj ne še v tem trenutku.

Tako sem morala svoje znanje poglobiti tudi na tem področju in si pomagati. Pomagati zapreti diastazo, odpraviti bolečine v križu, preprečiti uhajanje urina … ker, kot sem že povedala na začetku, se ne želim odpovedati svojemu načinu življenja. Aktivnostim. Gibanju. Želim si biti vzor svojemu otroku, želim se igrati z njim, tekati za njim, skakati z njim po trampolinu, če je potrebno.

In veste kaj, počasi mi je uspelo. Sicer zaradi prehitevanja in začetniških napak moj trebušček ne bo nikoli več tak, kot je bil, saj sem si z naprezanjem “prigarala” malo bunkico nad popkom – strokovnjaki ji rečejo abdominalna hernija, mi pa to bolje poznamo pod izrazom kila. Sicer je res majhna in tudi na pregledu so mi dejali, da kljub temu, da sem osebna trenerka in da dvigujem uteži, s tem lahko nadaljujem in da ne bo nič narobe. In zaenkrat imajo prav.

Karkoli se že zgodi z vami in vašim telesom v nosečnosti in po porodu: sreča, ko primemo svojega otročka v naročje, je neopisljiva. Mogoče ne čisto takoj, a ko gledaš svojega otročka, kako se razvija, kako se začenja odzivati na okolico, kako se ti smeje, je vse to pozabljeno. Pozabljene so tudi neprespane noči in vsi “požrti” živci, ki jih imaš z uvajanjem hrane, z razbitimi posodami itd. Takrat ti je res pomembno le to, da je otroček zdrav.
A da lahko skrbiš zanj in da mu daješ dobro energijo, moraš najprej poskrbeti zase. Da si zdrava ti, da imaš sploh dovolj energije, da mu jo lahko daš. In kot je rekla enkrat ena od mamic na mojo vadbi: “Nuša, tale vadba je zame nekaj najbolj zdravilnega … pomaga mi tako mentalno kot fizično”.
In ja, to je tisto, kar mamice po porodu potrebujemo. Socialni del življenja, da nismo zaprte doma med štirimi stenami, da se ne smilimo same sebi. Potrebujemo družbo isto mislečih mamic, da vemo, da nismo same, da vemo, da ni nič narobe, če kdaj ne zmoremo ali izgubimo živce, da ni nič narobe, če kdaj kdo drug kaj naredi namesto nas, skratka, da res ni nič narobe z nami, če otrok ne spi. Dobro je narediti nekaj dobrega tudi zase. Nekaj koristnega za dušo, za svoje telo, za samopodobo, samozavest in energijo.

Sedaj sem noseča že drugič; spet se mi veča rit in takšne, kot jo imam sedaj, še nisem imela. Vem, da je za to krivo delovanje hormonov. Vem pa tudi, da lahko sama z zdravim načinom življenja (zdravo in uravnoteženo prehrano, z dovolj primernega gibanja, brez alkohola in drugih prepovedanih substanc, cigaret) zase in za svojega drugega še nerojenega otročka naredim največ. Da ne bom potem mojemu “ubogemu” dojenčku očitala, da je on kriv, da sem takšna, kot sem. Bi bilo to pravično?

Seveda ne. In to veste tudi vi.

V nadaljevanju bo sledilo še kar nekaj objav glede nosečnosti. Pripravite se.
V primeru, da vas zanima kaj posebnega, lahko vprašanja zapišete spodaj v komentar ali pa me poiščete na Facebook ali Instagram profilu GibajZibaj in mi vprašanje zastavite tam.

Več o samih spremembah, ki se odvijajo v telesu nosečke, pa že v naslednji objavi.

Do naslednjič #gibajzibaj
Nuša