Intervju: Anna Verwaal – naravni porod

Rojeni ste bili na Nizozemskem, kjer ste si pridobili osnovno strokovno izobrazbo, nakar vas je pot zanesla v širni svet.
Potem, ko sem leta 1884 zapustila rodno Nizozemsko, sem delovala v različnih kulturnih okoljih, kot so Izrael, Nizozemska,

Norveška, bivša Jugoslavija oziroma Hrvaška, Saudska Arabija, Fiji in ZDA, kjer živim že 20 let.. V Los Angelesu sem več let skrbela za zelo bolne in visoko rizične paciente ter ženske, ki so bile noseče z dvojčki, trojčki ali četverčki, poleg tega pa sem bila aktivna kot terenska babica in svetovalka. Sodelovala sem pri več kot 500 porodih. Vključevala sem se v podporne skupine za dojenje in naravni porod. Od leta 2000 do 2006 sem sodelovala z maorskim zdravilcem- porodničarjem Papo Joem z Nove Zelandije.

Sedaj ste svetovalka in porodna doula. Kaj pravzaprav doula pomeni, kaj v tej vlogi počnete?
Z besedo doula so že v stari Grčiji označevali pomočnico pri porodu. Danes ta spodbuja pare k izbiri različnih možnosti poroda. Pomaga pri zdravljenju predporodnih ali porodnih travm, pare pripravlja na zavestno spočetje, nosečnost in naravni porod. Vse to sem izkusila tudi sama. Zadnjih deset let se ukvarjam s poučevanjem inštruktorjev prenatalne joge in vzgoje doul. Kot glavno govornico me vabijo na mednarodne konference o naravnem porodu, vodim delavnice na temo preventive in zdravljenja prenatalnih in porodnih travm in motenj pri ustvarjanju povezav med materjo in dojenčkom ter o psiholoških, čustvenih in duhovnih vidikih poroda.   

Kakšen je po vašem najprimernejši način poroda?
Načinov poroda je veliko in ženska ima pravico izbrati njej najustreznejšo obliko. Dejstvo je, da je še pred sto leti večina žensk rodila na domu, potem pa je sčasoma stvar vse bolj prevzemala medicinska stroka. Danes si v civiliziranem svetu večina žensk sploh ne zna predstavljati drugačnega poroda kot v bolnišnici. Danes prevladujoča oblika rojevanja je stvar institucionalne medicine, je že skoraj bolezensko stanje. Marsikje, tudi v ZDA, se lahko porodnica odloči za carski rez, četudi to medicinsko ni nujno. Mislim, da je to velik odklon od narave. Sama mislim, da naj zdravniki posežejo vmes komaj, ko pred, med ali po porodu pride do zdravstvenih zapletov. Doule seveda ne posegamo v medicinsko stroko niti nismo babice, smo predvsem psihološka podpora porodnicam in tudi očetom, čustveni moment je pri nas na prvem mestu.  

Navijate za to, da je pri porodu navzoč tudi oče?
To je zelo dobrodošlo in večina očetov to tudi prakticira, v naprotju z nekaj desetletji nazaj, ko je njihova navzočnost bila le izjema, prej pa celo nekaj nezaželenega. V porodnišnicah so do tega vse bolj tolerantni. Po mojem so poleg očeta pri porodih dobrodošle tudi druge osebe, ki lahko porodnici oziroma staršema nudijo čustveno podporo. Samo babica je običajno premalo. Tudi zato, ker babice v sodobnih bolnišnicah niso več prave babice, ki bi lahko porodnicam ves čas stale ob strani. To vlogo vse bolj prevzemajo doule, ki so – kot sem že povedala – predvsem čustvene skrbnice porodnic. Ob študiju prenatalne psihologije sem spoznala, kako zanositev in nosečnost vplivata na naše celotno življenje.  

Menite, da se je treba znova vrniti k praksi rojevanja na domu?
Res je, vse več se govori o rojevanu na domu, v modo pa prihajajo tudi porodni centri, kjer je porodnici nudena vsa materialna in strokovna pomoč in kjer je vse pripravljeno tudi zato, če bi sama in njen otrok potrebovala nujno zdravniško pomoč. Vedeti moramo, da je največji problem porodnic strah pred porodnimi bolečinami. Privajamo jih k temu, da to nekako sodi zraven in da ob uspešnem porodu ženska premaga smrt, da gre za nekakšno občutenje prabitnosti narave. Vsekakor je porod, naj si bo takšen ali drugačen, izkušnja, ki mater zaznamuje za vse življenje, enako pa je mogoče reči tudi za otroka, le da pri njem igra večjo vlogo nezavedno. Tako, kot je najprimernejši kraj umiranja prav dom, isto velja za rojevanje – seveda mislim na čustveno in higiensko urejen dom. Glede tega so gotovo najbolj napredni na Novi Zelandiji, kjer spodbujajo rojevanje na domu tako, da država plača storitve babic, če pa katera ženska hoče izrecno roditi v bolnišnici, pa mora zato sama plačati. Izjema je seveda, ko gre za medicinske probleme, ki zahtevajo bolnišnično skrb. Skratka, zdravniki nastopijo, praviloma kot kirurgi, le v rizičnih primerih. V drugih državah pa je ponavadi tako, da babici odvzamejo licenco, če gre pomagat na dom.   

V Slovenijo ste prišli usposabljati nove doule oziroma izvedenke za obporodno asistenco, 27 jih že hodi po vaših stopinjah. Kako ocenjujete stanje porodništva pri nas?
Da, nove doule usposabljam s pomočjo sodelavk Božene Breznik in Nike Mihevc v mariborskem centru Shambala. Slovenija je primerljiva z večino razvitih držav, kjer je rojevanje v porodnišnicah še vedno samoumevno. No, spodbudno je, da se nekatere med njimi prilagajajo modelu »materi in novorojenčku prijazna bolnišnica«, kot naj bi veljalo za mariborsko porodnišnico. Kljub temu slišim, da mnogo mater hodi rojevat v tujino, predvsem v Avstrijo, kar pa tudi nekaj pove o trenutni porodnišniški kulturi pri vas. No, vsi skupaj si prizadevamo, da bi se tudi v Slovenijo prodrla zavest o koristnosti rojevanaj na domu, za kar pa velja vzgojiti potreben kader, torej babice in doule. Zato sem tudi znova tukaj.

Vir: Ekomagazin