Jok – edini način komunikacije

Prijatelj, otroški zdravnik, je pred leti na vlaku proti Parizu doživel izkušnjo, ki je še dolgo ne bo pozabil. Ko je na hodniku vagona zaslišal vznemirjen glas uslužbenca, ki je spraševal, ali je med potniki morda kak zdravnik, je takoj pristopil. Uslužbenec ga je odpeljal do kupeja, kjer je dober mesec star dojenček neutolažljivo jokal. Čeprav ga je mamica tolažila v naročju, je bil v obraz čisto zaripel, njegovo telesce pa se je zvijalo v silnem krču. Najprej je pomislil na meningitis, vendar je po preizkusu otrokovih nevroloških refleksov misel takoj opustil.

Ko se je v iskanju prave diagnoze nenadoma začel hudo znojiti, je ugotovil, da v kupeju vlada neznanska vročina. Otrok pa je bil zavit kot čebula. Mamo je prosil, naj ga sleče ter pusti v sami plenički in bodiju. Otročiček je kmalu čudežno utihnil in mirno zaspal. Zaradi neznosne vročine v kupeju je prestajal hude muke. Edino sredstvo, ki ga je imel na voljo, da bi svoje trpljenje izrazil, je bil neutolažljiv jok.

Jok ob rojstvu

Ob rojstvu je jok fiziološka reakcija, ki mlademu srčno-žilnemu sistemu daje čudežen zagon. V naslednjih mesecih otroci na splošno ne jokajo zaradi kdove kakšnih telesnih muk, temveč preprosto zato, ker je to njihovo edino sredstvo komunikacije z zunanjim svetom, še zlasti z mamico. Kadar otrok izbruhne v jok, morajo starši najprej razvozlati, kaj ta jok pomeni. Dojenčka nikoli ni dobro pustiti jokati samega. Najbolje ga je čim prej vzeti v naročje in nežno potolažiti. Prav nikakršne bojazni ni, da bi ga s tem razvadili. Otroci ne jočejo zato, ker bi bili razvajeni: jok je zgolj način izražanja njihovih potreb.

Otrok ne joče, ker bi bil muhast, temveč se tako preprosto pogovarja. Sporoča, da nekaj potrebuje. Kot že rečeno je otroka tedaj najbolje vzeti v naročje. Novorojenček namreč tako pridobi zaupanje vase, ali kot starši radi rečejo, s svojim jokom vpliva na okolje.

Če na svoj jok ni deležen nobenega odziva, to zanj pomeni, da je sam in ni sposoben komunicirati z zunanjim svetom. Če se to dogaja pogosto, načenja njegovo samospoštovanje in razvoj. Jok, kot nekakšna serija vdihov in izdihov, ki jih občasno pospremijo še visoki toni in solze v potokih, ni nič drugega kot način izražanja potreb človeškega mladiča. Nekateri raziskovalci so jok poimenovali kar biološka sirena.

Kot je znano, je jok tudi kasneje eden od načinov neverbalne komunikacije. In ta ostaja, tako kot pri otroku, najbolj neposreden način sporočanja emocij zunanjemu svetu. Tu gre predvsem za tista čustva, ki jih je najtežje izraziti z besedami. To pa z drugimi besedami pomeni: tako kot obstajajo zgovorni in tihi posamezniki, obstajajo tudi bolj ali manj jokavi otroci.

Kako prepoznati solze?

In kako pravilno interpretirati to zapleteno govorico? Pred očmi je treba imeti naslednje štiri elemente.

– Melodija oziroma spreminjanje intenzivnosti joka je nedvomno prvi med njimi. Če je jok kar nekaj časa konstanten oziroma njegova intenzivnost celo nekoliko narašča, lahko izraža telesno bolečino. Gre za bolj ali manj redko okoliščino, pri kateri se je najbolje zateči k pediatru.

– Pavze. Če otrok preneha jokati, da bi zajel sapo, gre po navadi za lakoto. Scenarij je navadno takle: otrok vrešči, nato se med vreščanjem pojavijo nekajsekundni premori in vse se spet začne znova. To je pravzaprav najpogostejši primer otroškega joka.

– Med obroki. V prvih šestih mesecih, če je od zadnjega obroka pretekla manj kot ena ura, dojenček z jokom mogoče zahteva, da bi ga ponovno vzeli v naročje. Če jok po petih minutah ne poneha, mu je najbolje še enkrat ponuditi hrano; če jo zavrne, ga je še najbolje poskusiti potolažiti v naročju. Če je pretekla več kot ena ura, je velika možnost, da se otrok ni dovolj najedel in je ponovno lačen.

– Otrokova starost. V prvih mesecih življenja obstajata dve vrsti otrokovih klicev na pomoč: lahko ga muči lakota ali pa želi pritegniti pozornost mamice ali kake druge odrasle osebe. Po šestih mesecih pa je veliko bolj verjetno, da je jok odraz otrokove bojazni, da bo ločen od mamice, ali kake negativne izkušnje z neznancem (če se otrok na primer prestraši glasu ali videza kake neznane osebe).

Ohranite mirno kri

Starši naj ne poskušajo vnaprej ugoditi otrokovim zahtevam, samo da bi se izognili joku.

Pediatri srečujejo vse več staršev, ki so ob otrokovem joku povsem zbegani in nemočni zatečejo v njihovo ordinacijo. Zdi se, da s svojim pretiranim strahom, da bi otroka ohranili mirnega (da ta za nobeno ceno ne bi zajokal), nanj prenašajo ta svoj nemir. Otročiček na vlaku je s svojim neutolažljivim jokom svoji mamici preprosto sporočal, da mu je vroče. Ona pa se je odzvala precej burno, obvestila je kontrolorja in ostale potnike, ki so se zgrnili na prizorišče. Zavladala je silno napeta, tesnobna situacija. Središče vsega pa je bil novorojenček, katerega vrat in telesce sta bila v krču videti dobesedno otrpla.

Prav zato je še posebej pomembno, da se starši ne vznemirijo, pač pa ohranijo mirno kri in se potrudijo dojeti sporočilo, ki jim ga s svojim jokom namenja njihov otrok.

Zato otroški zdravniki še posebej opozarjajo, naj novopečene mamice ne delajo vse prepogoste napake in poskušajo, samo da bi se izognile joku, vnaprej ugoditi otrokovim potrebam. Pediatri v svojih ordinacijah neštetokrat slišijo izjavo: »Kadar je lačen, začne zehati in takrat mu hitro ponudim mleko, da ne bi začel jokati.« To je zelo narobe. Prav je, da novorojenček zajoka in tako izrazi svojo potrebo po hrani. Kako naj oceni svoje sposobnosti glede vplivanja na okolje, če mu takrat, kadar hoče spregovoriti na svoj edini možni način, torej z jokom, nemudoma zamašijo usta in mu ugodijo? Jok je torej še kako pomemben in potreben, saj odraslim pomaga otroka spoznati.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina