Kako vzgajati otroka, ki sta si tako različna?

Strokovnjaki pravijo, da mora biti naš odnos do otrok enak, ne glede na to, kako različni so. Z zvrhano mero razumevanja, z veliko pohvale, s prefinjenim posluhom za talente in slabosti vsakega posebej. Pač pa naj bi ravnali različno, predlagali sinu in hčerki primerne igre, glede na temperament, interese in talente vsakega od njiju.

V tem smislu bo tudi kazen v primeru neupoštevanja starševskih navodil prilagojena otrokovemu značaju – pri bolj mirnem, občutljivem in vase zaprtem otroku bo ukrepanje drugačno kot pri otroku, pri katerem je treba navodila petkrat ponoviti, da vas sploh sliši.

Morda je pri vsej stvari najbolj vzpodbudno zavedanje staršev, da pomenijo različni značaji otrok tudi določeno prednost. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da je vzgoja v družinah, v katerih so otroci različni, lažja kot tam, kjer so vsi otroci živahni oziroma mirni, saj se sorojenci veliko naučijo drug od drugega. Živahen bratec približa sestrici pogum, dovzetnost za dogajanje zunaj družine, mirnejša sestrica pa bo bratcu vzor nežnosti, besednega reševanja sporov.
 

Otroke učite ceniti drugačnost

To pomeni, da sinu razložite, da smo si vsi različni in da ima vsakdo rad svoj način igre: »Če sestrica večkrat odide od mize, to pomeni, da potrebuje nekaj trenutkov časa zase. Vrnila se bo in se spet igrala s teboj.«

Ko otroci razvijejo govorne sposobnosti, se radi ponorčujejo iz tistega, ki je pri igri ali športu slabši od njih, zato večkrat poudarite, da je vsakdo dober na enem in šibkejši na drugem področju. Zdaj imate tudi priložnost, da nakažete, kako zelo sta si različna mami in oči, a se prav zaradi teh razlik spoštujeta in imata rada.
 

Držite se rutine

Seveda takšne, da bo ustrezala obema oziroma vsem otrokom v družini in se bo vsak lahko dnevno nečesa veselil. Če je sin rad aktiven, boste šli po vrtcu v park, in če je hkrati hčerka bolj umetniške narave, boste zvečer pred otroke položili papir in voščenke ter prisedli k risanju.

Konec koncev je pester program koristen za vse, saj otroci napredujejo tudi na področjih, ki niso tipično njihova.
 

Dajte otrokom svobodo

Vsakega izmed njih primerno zadolžite pri družinskem načrtovanju. Naj prvi teden o tem, kaj boste jedli zvečer, odloča hčerka, drugi teden sin. Oba naj imata izmenično tudi besedo pri tem, kaj boste počeli čez vikend ipd. Pritožb otroka, ki mu predlogi ne dišijo, seveda ne obravnavate, saj bo sam na vrsti prihodnji teden.

Ker svoboda pomeni tudi odgovornost, otrokom pomagajte poiskati rešitve, kadar so razhajanja pri dnevnih aktivnostih prehuda. Vzemimo, da ima en otrok rad glasbo na ves glas, drugi pa se navdušuje nad nežnejšimi toni. Takrat za dobro vseh družinskih članov predlagajte srednjo pot oziroma – če so otroci starejši – dovolite glasno poslušanje samo, ko bo otrok sam doma.
 

Različno discipliniranje

Tu se skriva največja zagata staršev, saj jih ob strožjem kaznovanju živahnejšega otroka navadno peče vest. A to res ni potrebno, saj otroci omejitve vzamejo tako različno, kot so različni njihovi značaji. Pravila veljajo za vse enako: igrač ne mečemo po tleh, pospravimo jih, zvečer umijemo zobe, in ko pridejo gostje, jih lepo pozdravimo. Ob kršitvi pravil mora slediti kazen – pa vendar mirni hčerki morda zadostuje, če mora zaradi nepospravljene sobe nekaj minut sedeti v kuhinji, sinu pa morate, da zaleže, prepovedati večerno gledanje risanke za ves teden.
 

Občasno ločite družino

Če so si otroci različni, je včasih najbolj modra ravno začasna ločitev. Pohvalno je, če brat in sestra navijata drug za drugega, vendar je lahko mirnejša sestra že precej utrujena od nenehnih voženj na bratove nogometne treninge in tekme, ki jo morda le malo zanimajo. Naj bo s sinom oče, vi pa medtem počnite s hčerko kaj zanimivejšega. Tako bo pogovor ob skupni večerji še pestrejši.
 

Vzpodbujajte vztrajnost

Prav je tudi, da otroke učite, naj ne odnehajo, takoj ko do igre, ki jim ne ustreza ravno povsem, zaznajo odpor. Koristno je, če otroke naučite uživati tudi takrat, ko reči ne tečejo, kot so si zaželeli. Bodite topli in zaupljivi: »Poskusimo vsi skupaj risati vsaj pol ure.« Prilagodljivejši odrasli bodo laže sklepali kompromise, za kar pravijo, da je dolgoročno največja korist veččlanskih družin.
 

Preživljajte čas z vsakim otrokom posebej

Čeprav ste tudi sami po značaju bliže hčerki, mož pa je kot zlit s sinom, je pomembno, da preživite s sinom veliko časa na samem. Le tako boste lahko odkrili, o čem sanja, kakšni so njegovi talenti, in le tako vam bo sin lahko zaupal. Morda pa boste fantu lepega dne hvaležni, ker vas je naučil uživati v športu.
 

Vsak naj ima svoj kotiček

Pri značajsko različnih otrocih je toliko pomembneje, da imajo vsak svojo sobo oziroma vsaj kotiček, kjer jih pri igri ali počitku nihče ne moti. Preuredite lahko kotiček v dnevni sobi, v vaši spalnici, morda celo v kuhinji. Če pa je stanovanje majhno, bo zadostovalo, če tisti, ki si je zaželel miru, na vrata nalepi listek: »Ne moti!«
 

Cenite dosežke vsakega posebej

Z individualnim načinom vzgoje, kjer je vedno prostor za pohvalo, bo rivalstva, tekmovanja med sorojenci mnogo manj, kot odrasli pa bodo ti otroci brez težav spoštovali drugačno mišljenje. Hkrati vzpodbujajte otroke, da se veselijo uspehov bratov ali sester. Naj bratec sestrici podari cvet po klavirskem nastopu in naj mu ona napiše voščilnico kot najboljšemu športniku po nogometni zmagi. To, da je otrok nekaj posebnega v očeh vseh članov družine, je najboljša popotnica za samozavestno in ustvarjalno življenje.
 

1, 2, 3 – prepirov več ni!

· Ne silite otrok, naj se igrajo skupaj, če jim ni do tega. Največkrat je ravno prisilna skupna igra (med katero bi mami rada v miru skuhala, pospravila) povod za cukanje, jemanje igrač ipd.

· Če skupna igra ne steče, kot sta si otroka zamislila, ju ločite. Seveda največkrat pomaga že opomin: »Imata pet minut, da se umirita in da skupaj poiščemo rešitev, če ne bosta mogla, bo skupne igre konec!«

· Poučne besede o tem, kako se v bodoče izogniti prepiru, naj sledijo šele tedaj, ko sta se otroka popolnoma umirila. Najbolje bo, da ju kar sami vprašate: »Kaj bi lahko storila, da naslednjič do prepira ne bi prišlo?«

· Vsakič, ko otroka sama rešita spor, naj sledi vaša iskrena pohvala.

· Kaj, ko bi otroke zvečer povprašali, kaj so čez dan lepega naredili za druge, za prijatelje iz vrtca, šole, za starše in ne nazadnje za brate, sestro? O dobrih delih in sodelovanju se je treba najprej veliko pogovarjati, šele potem jih smemo od otrok pričakovati.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina