Kartici ni pomembno ali je tolar ali je evro

Ponudba plačevanja s karticami pa se širi. Tako imamo zdaj na voljo široko paleto plastičnega denarja, ki ga že dolgo ne izdajajo več le banke, ampak tudi različna podjetja, med drugim za zvestobo svojim kupcem. Plačilnih kartic je torej več vrst. Glede na izdajatelja ločimo bančne plačilne kartice, kot so Eurocard/Mastercard, Maestro, Visa, Karanta in Activa, in podjetniške plačilne kartice, kamor sodijo na primer American Express, Diners Club in Petrolova Magna.

Bančnih kartic je več vrst

Glede na to, kje lahko z njimi plačujemo, pa ločimo mednarodne in domače plačilne kartice. Plačilne kartice pa ločujemo tudi glede na čas plačila. Poznamo predplačne (Pay Before), debetne (Pay Now) in kreditne (Pay Latter). Predplačne kartice so najmanj razširjene, na tak način na primer deluje Darsova kartica za plačilo cestnine, vendar je le enonamenska. Pri kreditnih karticah izdajatelj imetniku na njegovem kartičnem računu vnaprej odobri določen mesečni limit, do katerega lahko bremeni račun, na določen dan v mesecu pa imetnik nastale obveznosti poravna. Običajno lahko datum poravnave dolgov izbere sam. Med kreditne kartice se uvrščajo še prave posojilne kartice, pri katerih se v tekočem mesecu plača le določen odstotek obveznosti, preostanek pa se prenese v naslednji mesec. Del obveznosti se tako prenaša iz meseca v mesec. Tovrstne kartice se imenujejo revolving kreditne kartice. Namenjene so predvsem enkratnim večjim nakupom.

Pri debetnih karticah je treba porabljeno vsoto pokriti takoj in omogočajo zapravljanje v okviru sredstev, ki jih imamo na računu. Banke jih običajno sploh ne zaračunavajo, ampak jih komitenti dobijo z odprtjem računa. Na tak način je cenejši tudi dvig gotovine. Pri nas je debetna kartica praviloma kartica tekočega računa, prepoznamo pa jo po odtisnjenem znaku BA, sem pa spada tudi Visa Electron. Do leta 2010 naj bi debetne kartice postale pomembnejše od kreditnih, saj naj bi njihov delež z okoli 50 odstotkov narasel na 63 odstotkov. Za večino kartic, razen za debetne, je treba plačati letno članarino. Bolj kot je bančna kartica prestižna, višja je članarina, hkrati pa prinaša tudi več ugodnosti oziroma bolj proste roke pri poslovanju. Uvedba evra na višino letnih članarin večinoma ni vplivala. Banke so znesek le preračunale iz evrov v tolarje.

Kartice zaupanja

Poleg bank paleto kartic v naših denarnicah vedno pogosteje dopolnjujejo tudi podjetja. Ponujajo nam tako imenovane kartice zaupanja, ki običajno delujejo na sistemu zvestobe. Več kot zapraviš v enem podjetju, večje ugodnosti imaš. Tako podjetja obdržijo stalne stranke in jih prepričujejo, da vsaj večino nakupov, če že ne vseh, opravimo pri enem ponudniku. Sem sodi Mercatorjeva pika, podobno ponudbo imata na primer tudi Tuš, Merkur in E.Leclerc. S prehodom na evro se je pri poslovanju s karticami spremenila vrednost nakupa, ki prinaša bonitetne točke, spremenila pa se je tudi bonitetna lestvica.

V evrih na okroglo

Za vse uporabnike mobilnih storitev, ki še nimajo naročnine, ampak račune na svojih telefonih polnite s pomočjo kartic, je prišlo do manjših sprememb. Prej ste lahko na primer za mobikartico odšteli 1000, 2500 ali 5000 tolarjev, zdaj pa je najmanjša vrednost kartice pet evrov, polnite pa lahko še za deset ali dvajset evrov. Podobno je tudi z dvigovanjem listkov s kodo na bankomatih. Na zaslončku se vam namreč izpišejo možnosti pet, deset in 20 evrov. To seveda ne pomeni, da so se storitve podražile. Za pet evrov lahko namreč govorite nekoliko dlje kot ste prej za tolarskega tisočaka.

Višje vrednosti na bankomatu

Predvsem tisti, ki imajo na računih manjše zneske in so na bankomat najraje skočili po »jurja«, zdaj to najmanjšo vrednost pogrešajo. Na bankomatu lahko namreč dvignemo najmanj deset evrov, kar je precej več, kot je bila najnižja vrednost v tolarjih. Dvig denarja je treba tako zaokrožiti na deset evrov, s hitrim dvigom pa lahko izbiramo med 10, 20, 30, 40, 50, 70, 100 in 150 evri.

Članek objavljen v Denar in svet nepremičnin, 17.1.2007