Ko se želja po dojenju ne uresniči

Z Markom sva veliko počivala, jedla sem hrano, ki so jo za več mleka priporočale že naše babice (polenta, veliko tekočine, različni čaji za dojenje …). Želja, da bi mu dala najboljše – svoje mleko –, je bila zelo velika. Kljub vsem ukrepom pa dojenje ni steklo, kot bi moralo. Oba sva bila izčrpana – on zaradi sesanja in lakote, jaz pa zaradi bolečin pri dojenju in skrbi, da nisem dobra mama. Pogosto sva oba tudi jokala. Markova teža je vztrajno padala in še naprej je pogosto jokal. V silni želji po dojenju Marka nisem želela hraniti s prilagojenim mlekom.

Nikoli ne bom pozabila patronažne sestre, ki me je vprašala, ali poznam rek »Iz ljubezni ga je izstradala.« Spoznala sem, da tako ne moreva nadaljevati. V lekarni so mi svetovali ustrezno mleko za mojega Marka in že prvi obroki so umirili najino stresno življenje ter nama ustavili solze. Zavedla sem se, da se ljubezen in skrb matere ne merita v mililitrih materinega mleka, temveč v lepih trenutkih preživetih z otrokom. Mark je bil ob vsakem obroku s prilagojenim mlekom sit in zadovoljen, ob tem pa je celo leto podiral ogromne kupčke. Danes je moj nekdanji zalivanček zrasel v velikega, krepkega in radoživega triletnika.