Ko materinstvo boli

Razlogi za slabo poznavanje in razumevanje tovrstnih duševnih stisk so povezani predvsem s pomanjkljivim družbenim in kulturnim razumevanjem materinstva ter čustev, ki se ob njem porajajo. Ženske, ki najpogosteje doživljajo ob porodne duševne stiske, so navadno zelo pogumne in ker ne želijo pokazati svoje ranljivosti, jih je strah priznati, da ob materinstvu občutijo tudi različna neprijetna čustva. K strahu pripomore tudi napačno razumevanje, da je materinstvo zgolj srečno obdobje, v kar nas prepričujejo družbena pričakovanja. Duševne stiske, med katerimi je vedno bolj pogosta tudi poporodna depresija nas opozarjajo, da ni vedno tako. Ocenjujejo, da v Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti in/ali tesnobe trpi od 2.000 do 4.000 žensk po porodu. (vir: dr. Zalka Drglin, Zima v srcu, 2009)

Poporodna depresija ali tesnobnost se pojavita od štiri do šest tednov po porodu, lahko pa tudi precej pozneje. Najpogosteje trajata od tri do šest mesecev. (vir: dr. Zalka Drglin, Zima v srcu, 2009) »Kako to, da imam tako lepega otroka, pa nič ne čutim do njega?«, »Ne skrbim dovolj dobro za otroka.«, »Nisem dobra mama.« in podobne misli navadno spremljajo poporodno depresijo. Vezane so na otroka ter na novo vlogo, v katero je postavljena ženska – vlogo matere. Stiske po porodu pa lahko doživljajo tudi očetje.

Pomoči, ki je na voljo obolelim, je več vrst, vendar se v praksi pokaže, da je pomoč težko dostopna in največkrat samoplačniška. Za kvalitetno reševanje duševnih stisk v predporodnem obdobju, ob samem porodu in v poporodnem obdobju, bi bilo potrebno vzpostaviti mrežo usposobljenih strokovnjakov po celi Sloveniji. Veliko pa lahko v preventivnem smislu napravimo tudi sami, ob pomoči kvalitetnih nevladnih organizacij in skupin za samopomoč.

 »Če boste začutile, da se vam zdi, da imate kakšne stiske v materinstvu, vedite, da je to pravzaprav dobro, da ste žive in da imate priložnost, da spoznate svoja čustva v vsej paleti.« (mag. Radmila Pavlovič, Mama Zofa)

Vir: Studio12