Kod in kam po osnovni šoli?

 Res je sicer, da postaja ta trditev v časih hitrih sprememb in neslutenega razvoja področja dela vse manj dokončna, izbira poklica pa vse manj usodna. Z uveljavljanjem in nujnostjo vseživljenjskega učenja je izbira srednje šole in prva poklicna odločitev lažja in manj obremenjujoča. Pa vendar. Konec marca, natančneje 23. marca, morajo vsi učenci osnovnih šol, ki želijo nadaljevati šolanje, na svoji osnovni šoli oddati prijavnico za vpis v prvi letnik programov nižjega in srednjega poklicnega, srednjega strokovnega oziroma tehniškega izobraževanja ali gimnazije.
 

Poklicno usmerjanje na šoli

Izbira je pestra, o njej so se starši, otroci in učitelji gotovo veliko pogovarjali. Pa ne le te dni, tik pred dnevom D. Tako imenovano poklicno usmerjanje ima v osnovnih šolah že dolgoletno tradicijo in z njim se večinoma ukvarjajo šolski psihologi. Zadnja leta namenjajo veliko pozornosti spoznavanju poklicev že v nižjih razredih osnovne šole. »Na naši šoli se razredne učiteljice že leta in leta povezujejo s starši, jih vabijo, da sošolcem svojih otrok predstavijo svoje poklice ali jih celo popeljejo v svoje delovne organizacije, podjetja, zavode,« razlaga Alenka Šinkovec Pavčnik, psihologinja ljubljanske OŠ Toneta Čufarja. V preteklih letih je oglede podjetij, tovarn in delovnih organizacij za vse otroke organiziral Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, zadnja leta pa predvsem za otroke, ki pokažejo zanimanje za določeno poklicno področje. »Vsekakor je informacij o poklicih vsepovsod veliko. Pred uvedbo devetletke smo na Center za informiranje in poklicno svetovanje (bolj znano je skrajšano poimenovanje CIPS) peljali osmošolce, zdaj, ko imamo devetletko, obiščemo CIPS z devetošolci že takoj na začetku šolskega leta,« pravi šolska psihologinja in dodaja, da ima vsaka osnovna šola na CIPS-u svojega svetovalca, ki otrokom posebej pokaže, katere informacije lahko dobijo na CIPS-u. Tam lahko s testi sposobnosti in interesov še enkrat preverijo svoja poklicna zanimanja, pa tudi sposobnosti, ki jih sicer testirajo v osnovni šoli. »Ali šolski psihologi teste sposobnosti opravljajo, je prepuščeno njim, sama s testom sposobnosti testiram vse učence v predzadnjem razredu obvezne osnovne šole, včasih ga ponovim tudi v zadnjem razredu – če se mi zdi, da se test sposobnosti in test interesov ne ‘pokrivata’, ali kadar se mi zdi odločitev otroka (in staršev) o nadaljnjem šolanju nenavadna glede na otrokove ocene in poznavanje njegovih zmožnosti, interesnih dejavnosti. Takrat, pa tudi sicer, se s starši in predvsem z otroki veliko pogovarjam. Najprej skušam od otrok izvedeti, kaj jih zanima, kaj si želijo, na kateri srednji šoli se vidijo, kaj želijo postati. Potem imamo seveda roditeljske sestanke. Nanje navadno povabimo tudi tri naše nekdanje učence, ki so zdaj srednješolci, da iz prve roke povedo, kako je v srednji šoli. Največ dela je seveda s samim izpolnjevanjem prijav. Postopek vpisa je kar zapletena zadeva, razpis za vpis je treba skrbno in temeljito prebrati, posebej ko gre za roke. Res je, v razpisu posebej piše, kdaj so na primer posebni preizkusi sposobnosti ali katera dokazila je treba priložiti prijavi, a nikoli ne poudarim dovolj, naj starši vprašajo, vprašajo in še enkrat vprašajo. Ko pade zastavica, je prepozno,« poudarja šolska psihologinja Alenka Šinkovec Pavčnik, ki si želi predvsem bolj stalnega sistema vpisovanja v srednjo šolo.
 

Sistem pripravljanja na izbrano šolo

»Posebej hudo je bilo lani, ko do zadnjega nihče ni vedel, kakšna merila bodo šole v primeru omejitve vpisa upoštevale. Bila je neizmerna zmeda, veliko hude krvi in svetovalci smo bili povsem nemočni. Le tolažili smo lahko. Letos je vendarle drugače, saj smo že ob začetku šolskega leta vedeli, kakšna merila bodo prišla v poštev, če bo kandidatov za določeno šolo preveč. To zanima večino naših devetošolcev, saj se jih kar 75 do 80 odstotkov prijavlja na gimnazije, ki so v Ljubljani že tradicionalno (pre)polne. Če nimate otroka, ki zaključuje osnovno šolo, si sploh ne morete predstavljati, kako hudo in stresno je potem, ko ste oddali prijavo, čakati na povratno informacijo z izbrane srednje šole o tem, koliko je prijavljenih in koliko je torej protikandidatov vašega otroka! Morda bo letos malo laže izračunati možnosti za sprejem na izbrano šolo, saj bo v času, ko otroci lahko prenašajo prijave s šole na šolo, že znano število točk, ki so jih zbrali z učnim uspehom v sedmem in osmem razredu devetletke. Imeli bodo torej vsaj neko oporo za razmišljanje o tem, kje so med konkurenti, in laže bodo razmišljali o tem, ali prijavo prenesti ali pa imajo več možnosti za sprejem, če jo pustijo na sprva izbrani šoli,« razlaga Alenka Šinkovec Pavčnik, ki se ji je zdel prejšnji sistem vpisovanja v primeru omejitve vpisa dober. »Res so se nekateri starši razburjali zaradi eksternega preverjanja znanja, ki je v enaki meri kot šolske ocene odločalo o tem, ali bo otrok sprejet na šolo z omejitvijo vpisa ali ne. Sama sem prepričana, da imajo eksterci pomembno vlogo uravnoteženja ocen. Saj vemo: ocenjevanje je subjektivna zadeva in zato je slabo, če nimaš zunanjega, objektivnega korektiva. Z eksterci, ki so jih poleg tega lahko pisali dvakrat, so učenci lahko izboljšali točke iz učnega uspeha. Poleg tega vemo, da je populacija učencev selekcionirana, glede na izobrazbeno strukturo staršev otroci že v prvi razred prinesejo več znanja in vedoželjnosti. In vemo tudi, da štirica oziroma petica v naši šoli res nekaj pomeni, da ni podarjena, da je za njo res znanje. Najpomembnejše pa se mi kljub vsemu zdi to, da bi sistem vpisovanja postal stabilen, nekaj let enak in predvidljiv,« zaključuje Alenka Šinkovec Pavčnik.
 

Poiskati čim več informacij

Kot rečeno – izbira srednje šole je težka in odgovorna naloga, zato čim več informacij, ki jih zberete v šoli, na CIPS-u ali prek svetovnega spleta, nikakor ni izguba časa. Bolje je preveriti in premisliti dvakrat kot enkrat premalo!

Tako lahko na primer na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje otroci in starši najdejo podatke o tem, kje so centri za informiranje in poklicno svetovanje ter kaj otrokom in staršem (pa tudi iskalcem zaposlitve, ljudem, ki želijo načrtovati kariero, in brezposelnim) ponujajo. Za osnovnošolce, ki se odločajo za nadaljnjo pot izobraževanja, so gotovo najbolj poučni opisi poklicev, ogledajo si lahko tudi množico filmov in video predstavitev poklicev po delovnih področjih, dejavnosti posameznih srednjih, strokovnih, poklicnih in tehniških šol, posebnost pa so tudi prikazi starih obrti in drugih redkih poklicev.

Posebej zanimiv pa je računalniški program »Kam in kako«. Njegov namen je, kot piše tudi na spletni strani CIPS-a, »spodbuditi uporabnika, da si zastavi določena vprašanja o poklicih, mu pomagati opredeliti področja, o katerih se želi pogovoriti s poklicnim svetovalcem, ga opogumiti, da podrobneje razišče poklice, ki so zanj primerni in ki ga zanimajo, ter mu omogočiti, da dobi nove zamisli o primernih poklicih in si razširi znanje o že poznanih in novih poklicih«. Čeprav je časa do oddaje prijav za vpis v prvi letnik srednje šole le še malo, ne bo odveč, če stopite do CIPS-a v vašem kraju in preverite otrokovo izbiro. Predvsem pa: pogovarjajte se z otrokom, vprašajte učitelje in svetovalce, temeljito preberite razpis za vpis. V drugo roko pa lahko vzamete priročnik, ki je izšel nedavno tega in ki vas popelje po slovenskih srednjih šolah. V Vodniku po srednjih šolah in srednješolskih programih lahko preverite, kaj ponujajo šole, kaj o programih pravijo ravnatelji, svetovalne delavke ali učitelji, pa tudi, kaj o svoji šoli mislijo dijaki. Neke vrste osebno izkaznico ima na koncu sleherna slovenska srednja šola in prav zanimivo je na primer izvedeti, koliko deklet in koliko fantov je na kakšni šoli, kakšne so posebnosti posameznih šol, pa tudi ime ravnatelja ali ravnateljice lahko preberete.

Članek objavljen v reviji Otron in družina