Ljubezen-pogled logoterapevta

V doživljanju ljubezni pa je mogoče zaslediti tri oblike. Prvo je biološko, seksualno doživljanje ljubezni. Privlačnost druge osebe vzbudi spolni nagon, deluje na človeka v njegovi telesnosti. Naslednje je psihično doživljanje ljubezni. Običajno govorimo o zaljubljenosti. Telesne lastnosti partnerja nas spolno vznemirjajo, v njegove duševne lastnosti pa smo zaljubljeni. Zaljubljen človek je vzburjen v svoji emocionalnosti z osebnimi lastnostmi partnerja. Večina ljudi še vedno misli, da je ljubezen predvsem čustvo, ker je prijetna, lepa, navdušujoča.

Naslednje oblika ljubezenskega odnosa pa je duhovno doživljanje ljubezni. Pri tem je ljubezen najvišja možna oblika osebne povezave, ker sega v duhovno strukturo partnerja. Ljubezen je usmerjena na celotno osebo ljubljenega človeka, na njegovo osebo v vsej njegovi edinstvenosti in neponovljivosti. Dokler je človeku, ki je usmerjen na seksualno ali psihično lastnost všeč nekaj, kar njegov partner “ima”, toliko časa ne ljubi partnerja, temveč tisto, kar je “na njem.” Človeku, ki ljubi, pa ne gre za telesne “tipe”, ki ga bodo vzburili, niti za duševne lastnosti, v katere bi se zaljubil, temveč za partnerja, ki ga ni možno primerjati in zamenjati. To ne pomeni, da ljubezen ne teži tudi k seksualnosti. Vendar je seksualnost samo sredstvo za izražanje ljubezni. Duhovnost najde izraz tako v telesnem kot duševnem stanju. Tako kot je v ljubezni telo partnerja izraz njegove duhovne osebe, je tudi spolni odnos izraz duhovne namere.

Ljubezen je torej stvar duhovne, svobodne odločitve posameznika. To tudi pomeni, da jo sami ustvarimo in smo zanjo tudi odgovorni. Avtorji, ki želijo čim bolj celostno razjasniti ljubezen, jo opredeljujejo kot odločitev za dobro drugega. Skrb za drugega pomeni, da je drugi vedno v ospredju. Tudi če je ta skrb boleča, nas naredi potrebne in vredne ljubezni. Osnovna lastnost ljubezni je torej dajanje. V današnjem modernem času pa zasledimo ravno nasprotne težnje. V ospredju je posameznik, ki je vedno osredotočen le vase, ki skrbi samo za svoje dobro in zadovoljitev svojih potreb. Usmerjenost vase pa vodi v vedno večjo osamo in osamljenost. Ustvarja se krog, ki posameznika vedno bolj stiska, kolikor bolj skrbi le zase. Res pa je tudi, da ravno ta posameznik tudi nenehno išče ljubezen, ki pa je pravzaprav ni vreden in je zato tudi ne najde.

Če hočemo postati vredni ljubezni, je potrebno premakniti razmišljanje iz sebe na drugega. To pa zahteva duhovni napor, ker naš “jaz” stalno sili v ospredje in želi, da se mu posvetimo in ugodimo njegovim egoističnim potrebam. Veliko konfliktov, ki se dnevno dogajajo v partnerskih odnosih, izhajajo iz medsebojnega pogojevanja, ko si partnerja postavljata pogoje za zadovoljevanje svojih potreb, dokler se oba ne počutita razvrednotena. Ljubezni ni mogoče doseči s samodopolnitvijo ali uporabljati drugega kot sredstvo za zadovoljevanje svojih potreb. Ljubezen ne pomeni prilaščanja ljubljene osebe, temveč potrjevanje in brezpogojnost.

Ljubezen dosežemo takrat, kadar smo partnerski odnos sposobni usmeriti stran od zgolj zadostitve svojih potreb. Naše misli, hotenja in občutenja morajo postati v službi za dobro drugega. Pomenijo, da sprejemam drugega takšnega, kot je, in mu tudi delam dobro. Takšnim dejanjem so od nekdaj rekli žrtvovanje. Vendar gre za smiselno žrtvovanje, ki v nobenem primeru ni zamenljivo za nobeno drugo stvar. Tudi če sledi še toliko skrbi, dela, strahov, bolečine, se jim nihče ne bi odrekel, ker so povezani z osebo, ki jo imamo radi. Prava ljubezen je zaradi tega že sama po sebi jamstvo časovnega trajanja. Vsak odnos je tako tesno povezan z našo enkratno in neminljivo osebnostjo, da je zaradi tega vedno sam po sebi tudi enkraten in neuničljiv. Pomeni tudi, da so odnosi naše stvaritve. Kadar se tega zavedamo, se v svojih dejanjih tudi odgovorno obnašamo.

Skrivnost vztrajanja v ljubezni je ravno v tem, da se zavemo, da ljubezen ni čustvo, temveč je odločitev in zavezanost. Če smo jo uspeli uresničiti, bomo deležni tudi visoke osebne vrednosti. Telesna privlačnost je minljiva, pa tudi duševno razpoloženje ni trajno. Ljubezen, ki zajema celo osebo, pa na nek način nadživi samo sebe. Če je njena vsebina vredna, je vredna za vse življenje. Na ta način je tudi obvarovana prehodnosti, ki zajema stanje telesne in duševne privlačnosti. Na ta način tudi lahko razumemo trditev, da ljubezen nadživi smrt ljubljene osebe, oziroma, da je ljubezen močnejša od smrti. Smrt uniči fizični obstoj osebe, ne more pa njenega duhovnega bistva. Enkratnost človeške osebe je zunaj časovnega razpona in zato spada v področje neminljivega.

Če pravo ljubezensko stališče pomeni usmerjenost ene duhovne osebe na drugo, je to tudi jamstvo za zvestobo. Tisti, ki resnično ljubi, si ne more v trenutku svoje ljubezni sploh zamisliti, da bi se njegova čustva lahko kdaj koli spremenila. Kadar doživljamo pravo ljubezen, jo doživljamo kot vedno veljavno in večno. Pri pravi ljubezni ne gre za tisto, kar drugi “ima”, temveč za tisto, kar drugi “je.” To pa hkrati pomeni sprejemanje partnerja v vsej njegovi edinstvenosti in enkratnosti. V njegovem duhovnem bistvu gre za vrednote, ki niso odvisne od njegovih telesnih in duševnih lastnosti. Kadar temelji ljubezen samo na teh dveh postavkah, je vedno možno najti zamenjavo ali nadomestitev. Kadar pa gre za pravo ljubezen in vidimo ljubljeno osebo v vsej njegovi enkratnosti, ne pride v poštev nobena primerjava, nadomestilo ali zamenjava. Dostojevski je napisal: “Ljubiti nekoga, pomeni videti ga takšnega, kakršnega si je Bog zamislil.” Doživljanje ljubezni je pomembno tudi zaradi tega, ker vedno notranje obogati tistega, ki ljubi in mu tako tudi osmišlja življenje. To velja celo takrat, kadar gre za doživljanje nesrečne ljubezni.
 

Človek v sobivanju z družino

V današnjem času družina vedno bolj pridobiva na veljavi, ker jo vedno bolj potrebujemo. Kljub vsem poskusom, da bi jo razvrednotili ali poiskali njene nadomestke, se vse bolj kažejo njene antropološke značilnosti in vrednote, ki jih posameznik lahko uresničuje le znotraj družine. Zato tudi danes ostaja družina največje upanje za sodobnega človeka. Medsebojni odnosi, ki vključujejo ljubezen, pripadnost, varnost, zaupanje, se lahko oblikujejo le z našim osebnim prizadevanjem, zato smo za njihovo dobro v največji meri odgovorni sami.

Katere so torej osnovne značilnosti, ki delajo družino nezamenljivo in vedno bolj pomembno? Prva je gotovo varnost. Lukasova opisuje družino kot kraj največje zemeljske varnosti, kar jih imamo. V družini imamo mesto, ki vedno čaka na nas, v veselju, žalosti vse do smrti. Če uspejo starši prenesti takšno sporočilo na svoje otroke, bodo otroci odraščali z velikim zaupanjem in varnostjo. Naslednja značilnost je pripadnost. Človek je tudi socialno bitje, zato mora čutiti, da nekomu pripada, da je nekdo pripravljen za njega skrbeti, ga varovati, tolažiti, spodbujati. Vse to se dogaja v družini. V družini se otrok uči osnovnega altruističnega obnašanja. Spoznava, kaj pomeni biti tukaj zaradi skupnih nalog, ali biti tukaj zaradi nekoga, ki nam je drag, in kaj pomeni biti tukaj drug za drugega. Z medsebojnim dopolnjevanjem postajamo vedno bližji drug drugemu, zato se tudi počutimo varne in zaupljive.

V družini ima vsak član svojo smiselno vlogo, ki jo mora uskladiti z ostalimi, če hoče, da bo družina trdna in zdrava. V družini mora vsak ravnati tudi po interesih družine in ne zgolj po lastnih vzgibih. Zato se morajo člani družine nenehno učiti v medsebojnem sobivanju in komuniciranju. Za uresničitev teh nalog ne obstajajo navodila, temveč se je potrebno ravnati po zahtevi časa, trenutka in lastni vesti.

Logoterapija priporoča, da se glede želja v družini lahko naučimo nekaterih ravnanj:

v družini ni pomembno, kaj partner ali otrok želi od drugega, temveč kaj od nas pričakuje življenje;
 

• ne gre za uveljavitev lastnih želja nasproti željam zakonca ali otrok, ampak za to, da se naredi tisto, kar je smiselno;
• lastnih in tujih želja ne smemo ignorirati, vendar pridejo na vrsto, ko to dovoljuje situacija;
• sporazum o vsakokratni zahtevi situacije je lahek in ustvarja zavest o skupnih rečeh;
• sporazum o prednosti pri zadovoljitvi želja posameznika v družini je relativno težaven in ustvarja zavest o razlikovanju;
• zadovoljitvi želja ne smemo nasprotovati, ampak jih drug drugemu privoščiti, kolikor niso nesmiselne.

V družini je vsak posameznik pomemben zato, ker dela za vse in tako ustvarja visoko stopnjo zaupanja. Sreča posameznika ima korenine v družinski sreči. Zato si mora vsak prizadevati za ohranjanje družine. Vsak posameznik namreč svobodno odloča in izbira svoja ravnanja. Tudi zakon in starševstvo sta nalogi, ki ju izpolnimo, ali pa pri tem omagamo.

V družini je zelo pomembno, da se naučimo držati skupaj, tako v dobrih kot v slabih časih. To preprosto pomeni, da se zavedamo, da ima družina prednostno vlogo pred svojimi osebnimi interesi in življenjskimi cilji, kar pa je na žalost v današnjem času že prava redkost. Ponavadi je daleč zadaj, za delom, prijatelji, hobiji itd. Vendar je ravno sposobnost narediti nekaj na ljubo drugega tisto, kar ima veliko vrednost, kar imenujemo razdajanje, altruizem, žrtvovanje. Teh lastnosti si ne moremo privzgojiti drugače kot v odnosih, kjer čutimo, da smo skupaj drug za drugega. Ob vsem tem pa je pomembno tudi spoznanje, da se na ta način tudi kot posameznik najbolje uresničujem, saj se zadovoljstvo v družini avtomatično širi tudi na vsa druga življenjska področja. V družini se otroci naučijo tistih lastnosti, ki jim bodo v življenju krojile njihovo pot. Doživljanje brezpogojne ljubezni je edino jamstvo, da jo bodo otroci sposobni dajati tudi naprej. Naslednja lastnost je potrpežljivost, ki danes zelo manjka otrokom, za obvladovanje vsakdanjih situacij. Ne smemo pozabiti tudi spoštovanja. Če bo naš odnos do otrok spoštljiv, bodo takšni tudi do sebe in drugih.

Za oblikovanje vseh teh vrednot je potreben čas. V današnjem prehitrem načinu življenja mnogo pomembnih stvari spregledamo. K temu pripomorejo še hrup, mediji, računalniki, ki se jih moramo že zavestno otresati, ker drugače izpustimo veliko lepih in dragocenih trenutkov, ki jih lahko ustvarimo le z medsebojnimi pogovori, srečanji. Če otrokom posvetimo svoj čas, bodo začutili, da je nekomu zanje mar, da je vsak trenutek dragocen. Kasneje bodo tudi sami sposobni skrbeti za druge.

Katere naloge moramo posamezniki opravljati v okviru družine, da bo naše bivanje potekalo v sožitju? Najprej je potrebno dojeti, da ljudje drug drugega potrebujemo in smo tudi drug drugemu potrebni. Brez tega spoznanja postane družina brezsmiselna in tudi neznosna za vse svoje člane. Naslednje spoznanje pravi, da je družinska sreča neodvisna od zunanjih življenjskih okoliščin. Zmotno je prepričanje, da ugodne zunanje okoliščine že same po sebi ustvarjajo tudi zadovoljstvo in srečo. To pomeni, da je potrebno ustvariti notranjo naravnanost do zunanjih okoliščin, ki so lahko pozitivne ali negativne. Odločujoče merilo za človekovo notranje zadovoljstvo je sposobnost notranje naravnanosti do različnih življenjskih danosti. Zadnje spoznanje pa pravi, da smiselnost družine ni odvisna od njene preteklosti ali preteklosti njenih članov. Posamezniki, ki se težko ločijo od svojih neuspehov, krivic ali zmot v preteklosti, ne morejo napredovati v sedanjih odnosih. Zato je pomembno, da se začno zavedati pomembnosti sedanjega trenutka in z njim povezanih nalog, ker so te odločujoče za dobro prihodnost družine.