Mala šola samostojnosti

Hranjenje

Še pred kratkim je pred polnim krožnikom potrpežljivo čakal in dovolil, da ga nahranite, zdaj, pri enem letu, pa vse bolj odločno grabi za žlico in hoče prevzeti stvar v »svoje roke«. Žlico zarije v zelenjavni pire približno tako spretno kot vrtnar lopato v zemljo. In potem ko se pire znajde na mizi, na njegovi majici in je z njim zapackan po celem obrazu ter mu kako malenkost le uspe spraviti celo v usta, je na svojo na novo pridobljeno samostojnost sila ponosen. Pri enem letu starosti otrok obvlada koordinacijo vida in rok. Zdaj že natančno obvladuje gibanje svojih rok in ga poskuša še izboljšati. Če otrok stvari najprej prijema z dvema prstkoma, prehod na prijem z vsemi petimi nikakor ni preprost, zato zanj potrebuje veliko vaje. In prav hranjenje je za to odlično.
 

Umivanje

Pri dveh letih je samostojno umivanje odlična priložnost za igro z vodo in milom. Medtem ko se otrok kopa, bi gobo ure in ure natiral z milom, jo stiskal ter pri tem opazoval mehurčke. Samostojno umivanje v kopalni kadi se mu zdi pravi mačji kašelj. Predstavlja si ga nekako tako, da z gobo od časa do časa malo podrgne po trebuhu in kolenih. Samostojno umivanje obraza pa je nekaj drugega. Poskusite lahko z naslednjo igrico, ki je za otroka zelo zabavna, hkrati pa mu daje občutek samostojnosti: obe roki si položi na obraz in se opazuje v ogledalu, tako kot to počneta očka in mamica. Da bi zabava počasi prerasla v samostojno opravilo, brez bojazni, da bi milo prišlo v oči in usta, mu je treba dovoliti, da si najprej sam umije roke. Sledi umivanje obraza: najprej mu obraz enkrat namilite in splaknite vi, nato naj nadaljuje sam. Njegovi gibi bodo postopoma vse bolj usklajeni in čez čas bo avtomatično zaprl oči, ko bo šel čeznje z gobico.
 

Nošenje vode in pripravljanje mize

Psihologi pravijo, kako pomembno je, da otrok sodeluje pri družinskem življenju. Pomembno je namreč, da ga naučimo, da tudi on lahko kaj naredi za druge. Seveda tovrstno učenje poteka postopoma: najprej naj na mizo daje prtičke in žlice, sledi kozarec z vodo (ta seveda ne sme segati do roba). Samo nošenje namreč vključuje zelo prefinjeno koordinacijo vida, gibanja in dojemanja prostora, kar pri treh letih nikakor ni preprosto. Če se otrok osredotoči na kozarec, da ne bi polil vsebine, ne more biti hkrati pozoren na to, kje hodi, in zato hitro naleti na kakšno oviro.
 

Samostojno oblačenje

Zjutraj si je treba vzeti kake pol urice rezerve za priprave, da otrok »izbojuje« bitko s hlačami in majico. Tudi oblačenje zahteva veliko spretnosti in dobro dojemanje prostora okrog sebe. Ko se otrok začenja sam oblačiti, to pomeni, da je osvojil obe omenjeni spretnosti. Vsega ostalega se potem nauči z vajo. Pomagate mu lahko tako, da na začetku izbirate oblačila, ki jih je dokaj preprosto obleči. Tako ne boste onemogočili njegove želje po samostojnosti. Izberite hlače na elastiko v pasu namesto takšnih na gumbe in zadrgo. Čevlji pa naj imajo ježka namesto vezalk.
 

Pospravljanje

Za otroka, ki si želi okušati nove situacije, dajanje plišastih igračk v škatlo in jemanje igračk iz nje pomeni igro. Kako ga prepričati, da za vas ni tako? To dejanje mu predstavite kot pravilo: ko neko stvar prenehaš uporabljati, jo daš nazaj. Tako kot to delate vi. Zvečer, preden gre otrok spat, recite: »Zdaj bomo tvoje igračke zložili v košaro.« To ponavljajte vsak večer, dokler pospravljanje ne postane običajen ritual za lahko noč. Tako kot na primer umivanje zob in poslušanje pravljice. Proti četrtemu ali petemu letu starosti otroku pospravljanje pomaga dojemati čas. Igri sledi druga aktivnost, večerja in spanje. Ko sta bila moja otroka še majhna, sem jima večerno pospravljanje utemeljila s tem, da so tudi igračke utrujene in si želijo spat. Potem sta pri shranjevanju igrač v predale in v košaro veliko raje sodelovala in opravilo brez kakih večjih težav tudi dokaj hitro samostojno obvladala.
 

Oglašanje na telefon

Tudi to opravilo ni kar tako. Še pred nekaj meseci je otrok dvigoval slušalko in nemo poslušal. Do tretjega leta starosti je telefon za otroka zelo zanimiva igrača. Da pa bi se po telefonu lahko tudi pogovarjal in razumel, da je na drugi strani nekdo, mora dojeti, da osebe, ki jih ne vidiš, ne izginejo, temveč se je mogoče z njimi vseeno pogovarjati. To spretnost otrok navadno osvoji med četrtim in petim letom starosti. Kadar zasliši znan glas, tedaj mirno odgovori, če glasu na drugi strani ne pozna, pa še vedno samo nemo posluša. Eno je prehod od resničnega k abstraktnemu (od mame na njen glas), obratno pa je čisto nekaj drugega. Na to je treba še nekaj časa počakati.
 

Peka pice in piškotov

Proti četrtemu letu otroka zelo privlači predvsem proces spreminjanja snovi. Ravnanje z neko snovjo in ustvarjanje po lastni želji pomeni pomemben prehod v razvoju lastne zavesti in lastnih sposobnosti. To pomeni, da lahko vplivaš na resničnost in jo spreminjaš; od abstraktnega prehajaš h konkretnemu, kar nedvomno pomaga razvijati zaupanje vase. Kuhanje z mamico je pomemben način aktivnega udejstvovanja v družinskem življenju. S tem ko otrok pripravlja hrano za druge, se počuti pomembnega, hkrati pa se nauči osnovnih načel skupnega življenja: vsakdo nekaj naredi za drugega.
 

Na toboganu

Pri petih letih se staršem zdi, da se otrok, ki se hoče sam spuščati po toboganu, zabava z okušanjem »adrenalinskih situacij«, v resnici pa išče potrditev lastnih spretnosti. Kako mu dopustiti, da bo te spretnosti obvladal, ne da bi se poškodoval, nas pa od strahu ne bi zadel infarkt? Pri njegovih podvigih ga je treba budno spremljati in ne omejevati. Kadar vas med vzponom na zadnjo stopničko tobogana izzivalno opazuje, mu recite: »Si pa res dober.« Besedicama »zelo dobro!« se raje izognite, saj bi to zanj lahko pomenilo izziv, naj postane še boljši. Kadar se preizkuša na področjih, ki presegajo njegove sposobnosti – če se denimo po mreži povzpne previsoko – mu recite: »Dobro, splezal si zelo visoko, zdaj pa mi pokaži, kako se spustiš dol.«
 

Vožnja s kolesom brez pomožnih kolesc

Ko otrok tam okrog četrtega ali petega leta prosi, da mu snemite kolesca, je to znamenje, da se počuti dovolj gotovega, da bo poskusil. Morate mu ugoditi. Vožnja s kolesom pomeni, da je otrok razvil ravnotežje in se dobro zaveda svojega telesa v prostoru. Otroci dobro vedo, kdaj dosežejo ta cilj, in ga želijo tudi preizkusiti. In navadno se ne zmotijo. Po navadi je potrebnih še nekaj popoldnevov in otrok brez težav samostojno vozi kolo ter se varno zaustavi. Za prve vožnje je seveda treba izbrati varno mesto, lahko tudi v vrtu na travi, ki ublaži morebitne padce. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na glavo malega kolesarja sodi čelada. Pa še nekaj: pri otroku, ki je bolj nagnjen k razmišljanju, se bo zanimanje za kolo po vsej verjetnosti pojavilo nekoliko pozneje, proti šestemu letu. Prav nobene potrebe ni, da bi ga silili.
 

Zalivanje rož

Posnemanje očka in mame je vedno velik užitek: otrok se pri tem počuti odraslega in hkrati tudi koristnega. S tem ko ga vključite v nego rastlin, mu naložite majhno odgovornost. Za vajo pa mu morate priskrbeti pripomočke po njegovi meri. Za zalivanje mu kupite majhno plastično kanglico žive barve. Vanjo nalijte le malo vode, saj nagibanje kanglice zahteva zvijanje roke v zapestju, kar je ob preveliki teži zelo naporno. Za začetek mu zaupajte lonček s kako marjetico ali živo pisano primulo, ki jo postavite na takšno mesto, da ga bo zlahka dosegel. Medtem ko se sami ukvarjate z drugimi rastlinami, mu pojasnite, čemu služi zalivanje in kolikokrat je potrebno. Potem vedno zalivajta ob približno istem času; to bo otroku pomagalo pri dojemanju časa. Hkrati bo uvidel, da je zadolžitev treba spoštovati, sicer rože ovenijo.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina