Mama, odrasel sem, ne vidiš tega?

Partnerja se pogosto soočata s težavo, kako uskladiti odnose s svojimi starši na eni strani in odnos s svojim partnerjem na drugi strani. Katere vzorce vedenja ohraniti? Katere spremeniti? Morda je ravno čas okoli novega leta priložnost, da naredimo načrt za kakšen nov korak tudi na tem področju.

V odnosu s starši smo se naučili temeljnih vzorcev navezovanja na soljudi in spoprijemanja z življenjem nasploh. Večina vzorcev deluje in nam resnično pomaga živeti, čeprav se ob slabih dnevih morda tega niti ne zavedamo. Toda tu in tam se najde kakšen vzorec, ki ne deluje.

»Mi smo revni in nepomembni. Ne more nam uspeti!« »Na žalostne dogodke je treba čim prej pozabiti!« »Veliki fantje ne jokajo.« To so primeri vzorcev, ki ne delujejo. Življenjsko doživljanje in delovanje čisto po nepotrebnem omejujejo.

»Televizija mora biti vedno vključena!« pri enem partnerju in »Pri nas je treba z elektriko varčevati. Televizijo vklopi samo takrat, ko je nujno,« pri drugem, pa sta vzorca, ki ne delujeta, ker sta ravno nasprotna. Če se želita partnerja ujeti, ju morata spremeniti.

Drugi tip vzorcev partnerja hitro opazita, saj imata zaradi njih pogoste konflikte, s prvim tipom vzorcev pa imata nekoliko več težav. Prvi tip vzorcev je veliko bolj prikrit in se izraža le na posredne načine. Včasih se zavije v poslovno neuspešnost, včasih v bolezen, včasih v kakšno drugo neprijetno stanje.
 

Čas za tehten premislek

Kako ugotoviti, kateri vzorec ne deluje, in kako ga spremeniti? »Jaz pa že ne bom tak, kakršni so moji starši!« smo govorili v svojih mladostniških letih. Zdaj ko smo odrasli in smo zgradili partnersko razmerje, razočarano ugotavljamo, da vseh sprememb nismo uresničili. V kakšni lastnosti ali vedenjski potezi smo postali točno taki kot naši starši. Kako to, da počnemo nekaj, česar pravzaprav ne želimo početi?

Vzorci, ki ne delujejo, po navadi niso čisto površinske narave. Njihov obstoj navadno zaznamo v konfliktnih situacijah ali tedaj, ko nam ne uspe doseči začrtanih ciljev. V čem je jedro njihove nefunkcionalnosti, pa lahko ugotovimo le s tehtnejšim premislekom. Kaj počnem? S kakšnim razlogom to počnem? Kaj je zadaj?

Nedelujoči vzorci, ki smo se jih naučili v odnosu s svojimi starši, so imeli v izvorni družini pomen. »Nisem smel izražati svojega strahu. Če bi ga, bi bila mama vsa iz sebe.« Vzorec zanikanja strahu v tem primeru je imel jasno nalogo: zaščititi mamo pred grozo, ki jo je v njej povzročilo čustvo strahu.
 

Spreminjanje nedelujočih vzorcev

Spreminjanje starih nedelujočih vzorcev je vse prej kot lahka naloga, še posebej zato, ker se vedno poznamo premalo. Navadno nam povzroča težave dvoje stvari. Prva je nerazumevanje lastnega vedenja, še posebej njegovega zapletenega čustvenega ozadja. Druga pa je nujnost srečanja z bolečino ali katerim drugim zelo neprijetnim čutenjem, ki je povezano z nedelujočim vzorcem. Zanimivo in hkrati žalostno je to, da veliko ljudi rajši počasi trpi, kot da bi se soočili s svojo grozo in bolečino in jo končno predelali. Obnašajo se, kot da bi hodili naokrog z zlomljeno roko in ne bi dovolili zdravniku, da jim izravna kosti in rano oskrbi. Če želimo v svojem življenju in partnerskem odnosu res nekaj spremeniti, se moramo s tema dvema izzivoma soočiti.

Morda je še posebno velik izziv spreminjanje vzorcev v samem odnosu s starši. Tisto, kar spreminjamo sami zase ali s svojim partnerjem, staršev toliko ne zmoti, čeprav se lahko tudi v takih primerih na spremembe odzovejo zelo burno. Veliko večji pretres je zanje vnašanje sprememb neposredno v odnos z njimi.
 

Nisem več otrok!

Nekateri starši potrebujejo veliko časa, da dojamejo, da je njihov otrok odrasel. V takih primerih si morajo položaj odraslega otroci v veliki meri izboriti sami. Morda je najlažja pot ta, da se začnejo do staršev vesti tako, kakor da jih ti že obravnavajo kot odrasle osebe. »Vesela sem tvojega mnenja. Toda odločila se bom sama s svojim možem!« je samo eden od primerov, kako se odzove odrasla oseba. Upošteva mnenje drugega, o njem razmisli, na koncu pa se odloči sama.

Starši lahko otroka zelo hitro potegnejo v svojo staro igro. Včasih je dovolj že, da stopimo čez domači prag, da zaslišimo znani mamin ali očetov glas, da zavohamo znani vonj domače hiše … Spomini na stare vedenjske vzorce v odnosu s starši se sprožijo zelo hitro. Ker so to eni najzgodnejših spominov, ki so se zasidrali v naše možgane, so zelo trdovratni, zato je te vedenjske vzorce zelo težko spremeniti. Nastajali so v času, ko še nismo znali govoriti, zato jih tudi zelo težko ubesedimo in prikličemo v zavest. To je tudi razlog, da na vedenjski in čustveni ravni začnemo igrati staro igro, še preden se naša zavest sploh lahko vključi in odzove na drugačen in nov način.

Kako vseeno začeti novo igro? Pomembno je, da se jasno zavedamo svojih potreb in želja, da si ustvarjamo lastno mnenje, da zaupamo sebi in svojim izbiram, predvsem pa, da se naučimo razmejevati, kaj je naše in kaj ni. Včasih je razmejitev težko narediti že na fizični ravni, posebej tam, kjer starši in otrokova nova družina živijo v isti hiši. Toda poleg fizične je treba izpeljati tudi čustveno razmejitev.
 

Meja med izvorno in novo družino

Postavljanje mej med izvorno in novo družino je za marsikoga trd oreh. Še zlasti težko je to storiti v primerih, ko starši ne zmorejo narediti preskoka v dojemanju svojega otroka kot odrasle in zrele osebe in ko nimajo občutka za mejo med svojo (otrokovo izvorno) in otrokovo novo družino.

Oglejmo si primer zabrisanih mej med otrokovo izvorno in novo družino. Sin pokliče domov. Oglasi se mama, ki mu začne očitati, da nič ne pride na obisk in da se ne zmeni zanjo. Kako se bo sin odzval na to? Dokler se čustveno ne razmeji od svoje mame, se bo počutil krivega, na njeno pritoževanje se bo odzval z nezadovoljstvom in jezo, njegov najverjetnejši odgovor bo ali nova obtožba in upor ali pasivna podreditev mamini zahtevi.

V čem je zaplet? Mama je očitno nezadovoljna. Za svoje nezadovoljstvo ni prevzela odgovornosti in ga je nekontrolirano stresla na sina. S svojimi očitki je svoje nezadovoljstvo prenesla nanj. Zdaj je sin tisti, ki nosi njeno nezadovoljstvo. Kaj bo storil? Najbolje je, da »paket nezadovoljstva« vrne mami, vendar ne na neodgovoren način – torej ne z novim očitkom ali godrnjanjem. Lahko ji na primer reče: »Mama, očitno si nezadovoljna. Lahko si nezadovoljna, vendar ne moreš z mano govoriti na tak način.« Tudi otrok ima pravico, da od svojih staršev zahteva spoštovanje. Govorica očitkov ni spoštljiva in ne sodi v odnos dveh odraslih oseb. Če se mama na sinovo zahtevo po spoštovanju ne odzove in mu še naprej očita, je lahko sin še bolj odločen: »Poklical te bom, ko se ne boš pritoževala!«

Morda se sliši kruto. Naučeni smo, da se moramo do svojih staršev obnašati lepo in prijazno (kar je prav) ter da jih moramo prenašati z vsemi njihovimi muhami vred. Tega slednjega pa nam ni treba. Od staršev ne moremo zahtevati, naj spremenijo svoj življenjski stil. To je njihova stvar. Vedno in v vsakem trenutku pa lahko od njih zahtevamo spoštovanje.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina