Maternični vložek z bakrom ne povzroča menstrualnih bolečin

Angela Lindh in Ian Milsom iz Oddelka porodništva in ginekologije Inštituta za klinične znanosti fakultete v Göteborgu sta se raziskave lotila na naslednji način: ženske sta razvrstila v tri skupine (656 rojenih leta 1962, 780 rojenih 1972 in 666 rojenih 1982).

Anketo, v katero so ženske vpisale podatke o višini, telesni teži, kajenju, kontracepciji, reproduktivni anamnezi, menstruaciji, trajanju in moči bolečin, potrebi po medicinski intervenciji, ter sposobnosti za delo v času menstruacije, sta poslala po elektronski pošti.

Omenjena zdravnika sta na podlagi odgovorov primerjala pojavnost in težo menstrualnih bolečin pri ženskah, ki uporabljajo maternični vložek z bakrom, mireno, kombinirano oralno kontracepcijo, druge kontracepcijske metode in ženske, ki kontracepcijo ne uporabljajo.

Ženske so v anketi bolečine prijavljale po multidimenzioniranemu točkovnemu sistemu in težo ocenile s številkami od 0 – 3 (brez bolečin, blage, zmerne in težke bolečine). Prav tako je bila ponujena vizualna analogna lestvica v katero so vpisovale podatke brez bolečin do neznosne bolečine.

Pri ženskah, ki za kontracepcijo uporabljajo maternični vložek z bakrom, niso zaznali hujšega izbruha bolečin. Raziskava je potrdila tudi predhodne raziskave, ki so potrdile, da hormonski intrauterin vložek in hormonska oralna kontracepcija zmanjšujeta intenzivnost menstrualnih bolečin.

Kot je za mireno že znano, da zmanjšuje verjetnost dismenoreje, se je za bakreno spiralo menilo, da krepi moč menstrualnim bolečinam.

»Raziskava je korak proti večjemu povpraševanju IUD, kjer so še posebej v ZDA bakrene spirale zelo nepriljubljene. Maternični vložki z bakrom so zelo podcenjeni. Raziskava je prava, ki je pokazala dobrobiti bakrenih IUD,« je dejal prof. dr. Andrew M. Kaunitz iz Oddelka za porodništvo in ginekologijo iz Medicinske fakultete na Floridi.

Maternični vložki z bakrom so najbolj priljubljeni na Finskem, Švedskem in Norveškem (uporablja jih 20 – 30% žensk), v ZDA zgolj 5%.

Slabost dvajsetletne raziskave je velik osip sodelujočih, ter dejstvo, da v raziskavi ni bilo vključenih podatkov o endometriozi in adenomiozi.