Povzročiteljica meningokokne sepse je bakterija Neiserria meningitidis, ki jo bolj poznamo pod imenom meningokok. Sepsa pomeni penetracijo mikroorganizmov v kri in vnetno reakcijo organizma na bakterije v krvi. Meningokok ni edina bakterija, ki lahko povzroči sepso, vendar je njena konolizacija pogosto usodna. Za okužbo uporabljamo naslednje izraze: meningokokna septikemija, zastrupitev z meningokokom, meningokokna bakterija, meningokokcemija.
Neisserije so gram-negativni koki, kar pomeni bakterije okrogle oblike (koki). Ne ustvarjajo spor, kar pomeni, da v zunanjem svetu zelo težko preživijo, zato drugačne kot kapljične okužbe ni pričakovati.
Neisseria meningitidis naseljuje zgornje dihalne poti, njeno bivanje v žrelu pa samo po sebi ne izzove bolezni. Z aktiviranjem določenega sprožilca (oslabitev imunskega sistema, virusna vnetja gornjih dihalnih poti, kemoterapija…) pa lahko povzroči, da Neisseria meningitidis s sluznice preide v krvni obtok, pri čemer povzroči spremembe imunskega mehanizma organizma (organizem z vnetjem reagira na bakterije v krvi) in stanje, ki ga imenujemo meningokokna sepsa. Neisserie meningitidis posebej deluje na možganske ovojnice (meninge), zato je pogosta povzročiteljica meningitisa (vnetje možganskih ovojnic).
N.m. se s serološkimi tehnikami umešča v nekaj skupin in podskupin (serotipov). V Evropi in v Sloveniji prevladuje skupina B, A in C pa sta veliko redkejši. Poznamo še X, Y, Z in W135. Meningokokne okužbe so ubikvatarne (niso karakteristične samo za eno zemljepisno področje), pogostejše so pozimi in v zgodnji pomladi.
Izvor okužbe je človek, pogosteje asimptomatski prenašalec kot bolnik. Prenos okužbe je kapljični, čeprav redko, se lahko prenese tudi z neposrednim stikom. Meningokoki lahko ostanejo v žrelu, ter bolezni ne povzročijo, tako da so lahko prenašalci zdravi okuženi ljudje. Iz žrela mikroorganizmi do možganov prispejo po krvi.
Epidemije se najpogosteje pojavijo v kolektivih (šoli, vrtci, vojašnice, domovi…). Hospitalizacija bolnikov je nujna. Družinski člani obolelega so pod večjim tveganjem okužbe. Okužba se prenaša z respiratornimi kapljicami, oz. s kihanjem, kašljanjem, govorom in pljuvanjem.
Zgodnji simptomi:
Kasnejši simptomi:
Če opazite omenjene simptome morate otroka takoj odpeljati k zdravniku, ki bo postavil ustrezno diagnozo. V primeru diagnoze oz. samega suma okužbe z meningokokom, je nujna hospitalizacija pacienta. Okužba hitro napreduje, zato je ob morebitnem ignoriranju simptomov lahko usodna. Paciente običajno sprejme enota za intenzivno nego na infekcijskem oddelku, saj sta potrebna poseben nadzor in zdravljenje. Od zdravil se uporabijo intravenozni antibiotiki širokega spektra. Če se razvijejo krvavitve ali pride do motenje koagulacije, je potrebna transfuzija trombocitov ali faktorjev zgoščevanja. Med splošno terapijo spada tudi obvezna 24 urna popolna izolacija pacienta.
Testi, ki se jih izvede v bolnišničnih pogojih so kompletna in diferencialna krvna slika, kultura krvi (hemokultura), barvanje po Gramu, biopsija kožnih sprememb in barvanje po Gramu, analiza urina, testi koagualcije. Seveda je najpomembneje opaziti značilen osip.
Zgodnja diagnoza in začetek zdravljenja napovedujete boljšo prognozo. V kolikor pride do šoka, je uspešno zdarvljenje pod velikim vprašanjem. Šok, diseminirana intravaskularna koagulacija (DIK – motnja zgoščevanja za katero je značilno vzporedno ustvarjanje krvnih strdkov in krvavitve) in kolaps nadledvične žleze (Waterhouse-Fridrichsenov sindrom, zaradi masivne krvavitve v njih, označuje odpoved nadledvičnih žlez) napovedujeta slab izhod.
Šok, izguba okončin zaradi tromboze ali strdkov, DIK, Waterhouse-Friderichsenov sindrom, artritis, kožni vaskulitis, perikarditis (vnetje srčne ovojnice), krvavitve v prebavnem traktu.
Preventivni antibiotik (profilakso) prejmejo družinski člani, ter bližnji, ki so bili v stiku s pacientom.