Montažna ali klasična gradnja

Razlike v izolaciji

 
Pri klasični gradnji se pri gradnji uporablja veliko vode – tako za samo zidavo kot tudi za omete. Zaradi izhlapevanja vode je tako med posameznimi fazami gradnje potreben določen čas (sušenje), kar pomeni, da je takšna gradnja postopna in dolgotrajna. Da bi izboljšali toplotnoizolacijske lastnosti zidanih stavb, so opekarji razvili opeke (npr. Porotherm, Termoblok), ki v primerjavi z navadno opeko nudijo kar dvakrat boljšo izolacijo. To dosežejo tako, da v glineno maso dodajo kroglice iz materiala, ki med žganje opeke zgori (npr. stiropor, žaganje), za njimi pa ostanejo drobne luknjice, v katerih je zrak. Ravno ta zrak močno izboljša izolacijske lastnosti. Vendar če želimo dobro izolirano stavbo, tudi gradnja iz take opeke ne zadošča. Zid, debel 45 cm, ima še vedno toplotno prevodno 0,33 W/m2K, kar je precej daleč od danes smiselnih 0,20 W/m2K ali manj. Tako je tak zid priporočljivo dodatno izolirati, kar pa seveda pomeni dodaten strošek, posebej, če želimo dodati več kot 10 cm izolacijo. V tem primeru je običajno priporočljivo dodatno sidranje izolacije, saj se lahko pri lepljenju izolacije na opeko pojavijo težave. Proizvajalci ponujajo rešitve, s katerimi je možno pritrditi na zid več kot 20 cm izolacije v enem samem sloju. Pri gradnji montažnega objekta razen postavitve betonske osnovne plošče in kletnih prostorov ni mokrih faz, saj so posamezni sestavni deli hiše predhodno izdelani in pripravljeni, tako da jih je potrebno na terenu samo sestaviti. Zaradi tega montažna gradnja napreduje veliko hitreje, kot klasična. Montažna hiša je tako izdelana v približno 4 mesecih, kar je seveda občutno manj kot pri klasičnem načinu gradnje, ki ponavadi predstavlja večletni projekt. Zid montažne hiše je, poenostavljeno, sestavljen iz zunanjega dela, debele izolacije ter notranjega dela (npr. mavčne plošče). Zunanjo in notranji del sta povezana z lesenimi nosilci, kar omogoča skoraj poljubno debelino. Zato tudi 30 cm izolacije ni nobena težava in tipične montažne stene imajo toplotno prevodnost 0,20 W/m2K in manj. Vendar to ne zadostuje za majhne toplotne izgube: pri gradnji, posebej montažnih hiš, je potrebno posebno pozornost nameniti montaži. Preprečiti je namreč potrebno netesnosti v stiku zidov in pri vgradnji oken in vrat, saj nam pri površni gradnji toplota uhaja. Predvsem pri tem se razlikuje kakovost izvajalcev tovrstne gradnje.

Toplotna stabilnost ovoja stavbe

Vendar toplotna izolacija ni dovolj za udobno bivanje. Ko se poleti sonce upre v stene, se te segrejejo in toplota skozi steno počasi prehaja v notranjost. Notranja stran stene se segreje in postane velik radiator. Poleti to ni prijetno, posebej, če se to zgodi že kmalu, ko posije sonce. Precej udobneje je, če se to zgodi zvečer, ko lahko z zračenjem ponovno ohladimo prostore in zidove. Kako hitro se to zgodi, je odvisno od debeline in sestava zidu. V splošnem velja, da to zakasnitev prehoda toplote povišamo z večjo maso vgrajenih materialov. Pri montažni gradnji pa je ta masa izredno majhna. Tako pri klasični gradnji znaša ta časovni zamik 8 in več ur, pri montažnem objektu pa le dobre štiri ure. Kaj nam ta podatka pomenita v praksi? Če bivamo v montažnem objektu, bo v vročem, sončnem poletnem dnevu postalo toplo že okoli opoldanske ure, medtem ko bomo v hiši, grajeni na klasičen način, občutili povišanje temperature v bivalnem prostoru šele proti koncu dneva. Tedaj pa zunanje temperature že toliko padejo, da lahko prostor ustrezno prezračimo.

Kombinacija klasične in montažne gradnje

Pred pregrevanjem montažnih hiš se lahko delno ubranimo z izborom celulozne izolacije, ki ima v primerjavi z drugimi precej večjo maso in se zato počasneje segreva. Nekateri proizvajalci montažnih objektov ponujajo tudi kompromis v obliki suhomontažne stene v kombinaciji s tankim opečnim zidom, ki ni nosilen, služi le za akumulacijo toplote. Vendar je ta rešitev dražja od običajne montažne gradnje. Druga možnost, ki se pogosto uporablja v tujini, je kombinacija skeletne gradnje iz betona in montažnih zunanjih zidov. Tako ni betonska le temeljna plošča, marveč tudi ostale v nadstropjih. Te stojijo na stebrih in morebitnih nosilnih stenah. S temi betonskimi elementi je povečana masa objekta in tako so temperaturne spremembe počasnejše, z montažnimi stenami pa zagotovimo dobro izolacijo in hitro gradnjo. Če poleg nadstropij izdelamo še betonsko streho, je tudi bivanje v mansardi prijetnejše. Po tujih izkušnjah je ta način gradnje lahko tudi cenovno zelo ugoden.

Članek je bil objavljen v prilogi Nedeljskega dnevnika – Moj dom – 8. Februar 2006.