Najpogostejše napake pri discipliniranju najmlajših

1. Ne prelamljajte obljub!
Tudi negativnih ne. Če otroku za neprimerno vedenje obljubite kazen, na katero potem pozabite, izgubite precejšnjo mero kredibilnosti in avtoritete. Sploh pa je discipliniranje z “grožnjami” v večini primerov neprimerno. Malčka silite k slepi pokorščini zaradi strahu pred posledicami in ne zato, ker bi verjel v vas kot skrbnega starša, ki ima do njega določene zahteve zgolj zato, ker ga ima rad. Če primarnega, “blagega” kaznovanja v primeru neposlušnosti ne boste izpeljali, bo otrok vaše besede jemal z rezervo in čedalje manj bo priložnosti, ko vas bo ubogal. Vas bo posledično mikalo, da bi nastopili s strožjimi kaznimi, in začarani krog je sklenjen.
Kaj storiti?
Opredelite nekaj pomembnih pravil, ne več kot deset, in od malčka dosledno pričakujte poslušnost. Vas ne uboga? Določite nekaj realističnih kazni – res skrbno razmislite, kakšna bo za vašega otroka najprimernejša – in se jih dosledno držite. Naj vam namignemo, katera so ta brezpogojna pravila: čas za v posteljo, umivanje in kosilo, vedenje za mizo, pospravljanje in druge oblike pomoči staršem, šolske obveznosti. Razlage vaših pričakovanj naj bodo bogate; malčku bo gotovo všeč, če si bo lahko sam izbral kazen.

2. Nikoli, ampak res nikoli ne izrecite zbadljivke!
V mislih imam besede, kot so “neumnež”, “pozabljivka”, “nesramnež” ipd. Naslavljanje z žaljivkami otroka dolgoročno zaznamuje, malček se poistoveti z vašim mnenjem in sčasoma takšen tudi postane. Ste že pomislili, da prav otroci, ki so doma tarča krutih pripomb, z njimi pogosto zasipajo vrstnike?
Kaj storiti?
Ko jeza in bes v vas naraščata, to otroku takoj povejte in pojasnite okoliščine: “Mamica je jezna in užaljena, ker ne ubogaš, saj sva zaradi tega že pošteno pozni.” Če ste šli predaleč, se opravičite; otroci, ki slišijo opravičilo doma, tudi v družbi brez oklevanja priznajo napako.

3. Ne nasprotujte partnerju!
“Ugasni televizijo in takoj v posteljo!” so vaše besede. Mož pa hitro vskoči: “Saj je v redu, dovoli mu vendar, da do konca pogleda oddajo.” Narobe! Otrok tudi v dozdevno nepomembnem nesoglasju med staršema prepozna priložnost za uspešen upor proti obema; včasih, ko meni, da se mu godi krivica, starša tudi namerno spre. To, da imata z očetom različno mnenje o vzgojnih pristopih, ni nič nenavadnega, saj je vsak od vaju odrasel v družini z drugačnim vzorcem discipliniranja. Vseeno se s partnerjem poskušajta dogovoriti, kako bosta ravnala v kritičnih trenutkih.
Kaj storiti?
Presenetljivo veliko staršev se nikoli odkrito – na samem – ne pogovori o tem, kako želijo vzgajati otroka. Namesto tega spore rešujejo sproti, vpričo otroka. To je za mala ušesa preveč. Izplača se biti skladen, saj se bo tako izboljšal tudi odnos s partnerjem.

4. Ne kuhajte zamere!
Z nenehno užaljenim obrazom ali jezo razkrivate otroku lastno nezrelost. Če se po prepiru izogibate pogovorom, ki nimajo nobene zveze s prepirom, češ, naj nepridiprav kar občuti, kako zelo me je prizadel, je to za otroka prehuda kazen. Kaj naj bo za vsako napako ob starševsko naklonjenost? Čeprav so besede “Sovražim te, mami!” vse prej kot spodbudne za roditelja, ki je sam nepopoln, se morate obrzdati in se zavedati, da predšolski otrok ni zmožen nadzirati čustev, in da, nasprotno, pričakuje, da jih vi zmorete.
Kaj storiti?
Nemara ste preobremenjeni, imate težave, ki ne zadevajo otroka, a nejevoljo vseeno prenašate nanj? Ko vas otrok užali, preusmerite pogovor, da bo imel malček čas znova zgraditi dobro samopodobo; ko se vrnete k problematiki, ne omenjajte konkretne žaljivke. Pomnite, kuhanje zamere je vaš in ne otrokov problem.

5. Stran s palico!
S tepežem ne boste rešili ničesar, nasprotno, zapravili si boste vse otrokovo zaupanje in ga naučili, da je agresija pravi način za reševanje problemov.
Kaj storiti?
Prisluhnite si! Kaj vas žene k temu, da nad otroka dvignete roko? Tako kot se lahko s telesno vadbo urite v športu, lahko z miselnim treningom ukrotite napetosti, ki z otrokom nimajo nobene zveze.

6. Ko so besede eno, dejanja pa drugo!
Tako samo izgubljate avtoriteto, kajti malček sklepa, da ne mislite resno. Le kako bi lahko delovali premišljeno, če ste neorganizirani in v kopalnici za seboj puščate nered, od otroka pa pričakujete brezhibno pospravljeno sobo. Kako lahko pričakujete, da vam bo otrok vedno govoril čisto resnico, če vas vendar vsak dan ujame pri “drobni” laži. Pomnite, nenehno ste pod otrokovim drobnogledom in ves čas ste njegov vzornik, če to želite ali ne!
Kaj storiti?
Če nočete, da bo otrok kdaj kadil, opustite kajenje. Če želite, da bo otrok prijazen in ustrežljiv, bodite prijazni in ustrežljivi. In ne pozabite – otrok si za osnovo vseh odnosov v družini in zunaj nje prisvaja vaš odnos s partnerjem.

7. Ne morete biti vedno otrokov prijatelj!
Otroci imajo večinoma dovolj prijateljev, vas pa potrebujejo kot zrelo, odraslo osebo, ki jih je sposobna voditi skozi življenje, ki jim pametno svetuje ter jih brezpogojno ljubi in spoštuje. Z eno besedo – potrebujejo starša! Ko otroku skušate biti prijatelj, ga opeharite za pomembno vlogo roditelja. Seveda otrok potrebuje prijazne besede, prav tako ne bo zmogel brez vaše empatije, ki lahko steče edino s sposobnostjo razmišljanja na njegovi ravni, toda to je premalo. Nadobudnež potrebuje občutek, da ste močna oseba, ki se zna nadzorovati – bolj kot on.
Kaj storiti?
Podprite otroka pri poskusih, da bi dosegel samostojnost, ne navezujte ga pretirano nase s tako imenovano permisivno vzgojo. Ne tožite mu o svojih težavah v službi ali s partnerjem, izogibajte se temu, da bi ga disciplinirali s podreditvijo: “Saj sva najboljša prijatelja, kajne?” Čeprav so odgovornosti v družini velike, si vzemite čas za prijateljstvo zunaj nje. Tako bo manj skušnjav, da bi pri otrocih poiskali tolažbo.

8. Razlikujte med discipliniranjem in kaznovanjem!
Poslati otroka v sobo, ker je grdo govoril, ni enako, kot če mu razložite, zakaj ne sme govoriti tako in kakšna so vaša pričakovanja. Seveda je zvečer tako najlažje vzpostaviti red, spoštovanja pa si s tem ne boste prislužili.
Kaj storiti?
Otrokovo neprimerno vedenje dosledno prepoznavajte! Vprašajte ga, kako bi se počutil, če bi nekdo tako govoril/ravnal z njim. Zakaj misli, da so takšne besede nesprejemljive? Nadomestite besede z boljšo izbiro: “Vse kaže, da te je nekaj razburilo. Poglejva, kako bi mi to lahko povedal naslednjič …”

9. Ne primerjajte bratov in sester!
Takoj ko primerjate sorojence, nalijete ognja na stresna občutja. Tisti, ki ga okregate, bo začel dvomiti vase, otrok, ki ste ga izpostavili kot vzornika, pa se bo počutil krivega, ker ste pohvalili samo njega, pozneje pa utegnejo v njem zrasti občutki večvrednosti, s katerimi se bo postavil nad sorojenca. Seveda se primerjavam ni mogoče povsem izogniti, pravzaprav so včasih celo dobrodošle. Vendar tako, da otroka opomnite zgolj z ostrejšim ali odobravajočim pogledom. Ste vedeli, da nebesedna komunikacija predstavlja kar 80 odstotkov našega sporazumevanja in da je veliko bolj zgovorna ter diskretna kot nebesedna?
Kaj storiti?
Razvijajte posluh za vsakega otroka. Osredotočite se na to, kaj vam je pri vsakem od njih všeč – ne da bi namigovali na to, naj iste lastnosti razvijejo tudi drugi.

10. Ne gojite nerealnih pričakovanj!
Časi so takšni, da uspe tisti, ki je pametnejši, hitrejši, lepši. Visoka pričakovanja gojimo do sebe in do otrok. Saj poznate tisto: “Podpisal se je že pri štirih, sešteval je pri petih. Kaj pa vaš?” Ne potiskajte otroka na njegovi poti do samostojnosti. Dveletnik ne more sedeti pri miru v petični restavraciji, petletnik ne more mirno prenesti poraza pri človek ne jezi se. Starši naj bi bili karseda dobro seznanjeni s tem, kaj lahko pričakujejo od otroka določene starosti, in nikoli ne bi smeli podleči zgledu hitreje učečih se (pogosto “treniranih”) otrok iz soseščine.
Kaj storiti?
Berite, sprašujte o otrokovem miselnem in telesnem razvoju. Otroci niso vaš projekt oziroma daljinsko vodena raketa. Imajo svoje talente, ki jih razvijejo ob svojem času. Stojte jim ob strani in jih spodbujajte s ploskanjem in s predlogi, nikdar z ukazi.

Vir: Viva