Naučimo otroke ravnati z denarjem

Za znanje iz upravljanja z osebnim premoženjem velja, da nas tega ne naučijo v šoli. Po večini nas tega tudi niso naučili doma, v družini. Znanje si moramo velikokrat pridobiti sami. Naša odgovornost je, da ga prenesemo na otroke.

Sodobna družba je skrajno potrošniško naravnana in otroci postajajo za ponudnike vedno zanimivejši segment potrošnikov. Zato je prav, da jih že od zgodnjih let dalje poučimo o tem, kako postati finančno odgovoren.
Žepnina je odlično izhodišče za to, da pričnemo otroke finančno vzgajati.

Žepnina tedensko ali mesečno, to je zdaj vprašanje

Pri nas prejemamo plačo mesečno, zato tudi žepnino odmerjamo otrokom enkrat mesečno. Morda je smiselno otroku do 10. leta odmerjati žepnino tedensko in mu jo dajati v obliki kovancev, ki jih shranjuje v hranilniku. Namen tega je, da otroka počasi uvajamo v sposobnost načrtovanja, kako in za kaj dobljen denar porabiti. Nato preidimo na 14- dnevno “izplačilo”. Od 12. leta starosti namenimo otroku žepnino mesečno.

Američani in Angleži npr. dajejo otroku žepnino tedensko, saj tudi plačo najpogosteje prejemajo tedensko. Nemci se ravnajo po zgoraj zapisanem – mlajšim otrokom tedensko, od 10 . leta dalje mesečno.

Koliko žepnine dati svojemu otroku

Trdno zapisanih pravil ne poznajo v nobeni državi. Dane so le smernice, ki jih družine zelo individualno realizirajo.

Američani imajo pri dajanju žepnine daljšo tradicijo in se ravnajo po načelu dolar na teden za vsako leto otrokove starosti. Tako bo npr. 13- leten otrok prejel 13 dolarjev tedensko.

Angleška raziskava za leto 2006 je pokazala, da je povprečna žepnina otrok med 7. in 12. letom 6,30 £ (8,50 €) med 12. in 16. letom pa 9,76 £ (13,13 €) tedensko.

V Sloveniji nimamo splošno sprejetih pravil, koliko žepnine naj otrok dobi v določeni starosti. Starši se glede višine ravnajo po lastnih občutkih, po tem kar delajo drugi starši, predvsem pa po svojih finančnih zmožnostih, družinskih vrednotah in navadah. Morda je smiselno za izhodišče vzeti leto šolanja in npr. 6-letniku v prvem razredu odmeriti 2 € mesečno, v drugem 4 € itd. Ob koncu osnovne šole bi pri 15 letih tako prejel 18 € žepnine. Priporočljivo je, pozanimati se pri drugih starših, kolikšno višino žepnine namenjajo svojemu otroku.

Žepnina mora biti redna, vedno v istem dnevu tedna ali meseca. S tem damo otroku možnost, da se nauči načrtovanja svojih izdatkov. Naj ne bo previsoka, ker tako pri otroku ne razvijamo občutka odgovornosti in samostojnosti. Kupi si lahko večino tega kar želi in si ne zna pri porabi denarja postaviti prioritet. Pri prenizki žepnini nas bo otrok prosjačil za več denarja, kar tudi ni naš vzgojni cilj.

Kako naj otrok ravna z denarjem?

Tuji finančni strokovnjaki učijo, naj otroka pri ravnanju z denarjem učimo po sistemu treh hranilnikov. Prvi hranilnik je namenjen varčevanju, nekje med 5 -15 % prejemkov. Drugi hranilnik je namenjen za porabo, pri čemer starši spremljajo otrokovo porabo. Tretji hranilnik je namenjen za podarjanje drugim; za darila družinskim članom in prijateljem, za dobrodelne namene, za azil za živali ipd.

Mitja Glavnik v “Poštenem denarnem priročniku svetuje”, naj bo en del žepnine namenjen varčevanju, drugi del naj otrok zapravi za priljubljene stvari, ki mu jih tudi mi kupujemo dnevno, tretji del pa naj porabi po svoji presoji.

Nekateri starši skušajo otroka vzpodbuditi k varčevanju dela žepnine tudi tako, da dajo na varčevalno knjižico enak znesek, kot ga je otrok prihranil.

Žepnino se mora otrok naučiti porabljati po lastni presoji, da se nauči sprejemanja finančnih odločitev in spozna vrednost denarja. Starši otroku v glede odločitve o porabi svetujemo le v primeru, če nas nas prosi za nasvet. O porabi se mora otrok odločiti samostojno. Smiselno je postaviti pravila, česa otrok ne sme kupiti, ker je v nasprotju z našimi vrednotami (npr. pištole, nož, pirotehnične pripomočke …).

Starejšega otroka moramo pred nakupom dražjih stvari naučiti kako privarčevati denar in zaslužiti še kakšen dodaten € za zaželeno stvar.

Z otrokom se dogovorimo, katere stroške mora kriti iz žepnine in pri tem moramo dosledno vztrajati. Žepnina ni namenjena temu, da si otrok kupuje šolske potrebščine. Nameni pa jo nakupu telefonske kartice, revij, modnih dodatkov ipd.

Žepnina tudi ni namenjena plačilu za otrokovo pomoč v družini, saj mora otrok prispevati svoj delež dela. Za nekatera dodatna dela (npr. pranje avtomobila, košnja trave, pomoč na vrtu) lahko prejem dodatna denarna sredstva.

Žepnina ne sme biti sredstvo kaznovanja. Če je otrok poreden mu zato ne odtegnemo del žepnine. Lahko pa od otroka zahtevamo, da krije stroške za poravnavo škode, ki jo je storil z nepremišljenim ravnanjem, npr. razbil je nekaj, čeprav smo ga nekajkrat opozorili naj ne počenja določene stvari.

Če otroku zmanjka denarja in nas prosjači za dodaten denar, ni prav, da popustimo, ker ga s tem ne bomo naučili načrtne porabe denarja.

Otroke moramo tudi naučiti, kaj narediti s privarčevanim denarjem. Varčevalna knjižica je najpogostejši način plemenitenja denarja. Obstajajo pa še drugi načini. Seveda jih moramo najprej poznati sami, če želimo o njih poučiti otroke.