Nezvestoba

Čeprav je posploševanje na osnovi spola preveč stereotipno, za nekatere vrste obnašanja kljub temu velja, da so značilnejša za enega od spolov. Tako je tudi pri nezvestobi in varanju. Moški na splošno skušajo v večji meri zmanjševati pomen svojih ljubezenskih afer in ignorirati njihovo razdiralno moč na življenje partnerke in otrok, medtem ko ženske namenjajo aferam prevelik pomen ter jim pripisujejo močna, trajna in stabilna čustva. Moškim se pogosto ne zdi nič spornega seksati z žensko, četudi vanjo niso zaljubljeni. Tudi ko razumejo, da je bilo prekršeno pravilo in pričakujejo nekakšne posledice, rutinsko podcenjujejo obseg in trajanje odziva na prevaro. Moški so pogosto presenečeni nad intenzivnostjo jeze prevarane partnerice, še bolj pa nad tem, da jih je pozneje pripravljena sprejeti nazaj. Moški tudi zelo redko ocenijo dolgotrajen razdiralen vpliv njihove nezvestobe ali celo ločitve na otroke.

Vseeno te ljubim

Moški, ki varajo, pogosto zagotavljajo, da ljubijo "svojo" žensko, čeprav so skakali v tujo posteljo, in da mu druga ženska ni nič pomenila. Ženske pa nezvestobo večinoma opravičujejo s tem, da niso več tako ljubile svojega moškega in da so novega moškega ljubile z vsem srcem. Ženske so torej manj obremenjene z moralnimi pravili in bolj s čustveno skladnostjo svojega življenja. V redu je, če seksajo z moškim, ki ga "ljubijo", ne glede na status njihove siceršnje zveze ali zakona; za večino je tudi primerno, da lažejo moškemu, ki meni, da ima nad njimi izključno pravico, vendar ga ne ljubijo. Toda ženske se veliko bolj ukvarjajo z vplivom afer na otroke kot na partnerja. Pri tem pričakujejo, da bodo otroci podprli afero, zato jih marsikdaj vključijo v svoje skrivnosti in laži, to pa na otroke deluje zelo negativno in kaotično.

Med nezvestimi več moških

Nekaj stereotipov o razlikah med spoloma glede nezvestobe je resničnih. Tako je nezvestih več moških kot žensk. Moški, ki jih partnerice zalotijo pri varanju, so bolj iskreni glede seksa kot ženske, ki seks večinoma zanikajo, čeprav priznajo, da so bile zaljubljene in čustveno povezane z drugim moškim. Pri moških je večinoma prav nasprotno. Ženske tudi pogosteje kot moški o svojih ljubezenskih aferah razpravljajo s prijateljicami, medtem ko moški svoje ljubezensko življenje držijo zase, zlasti če gre za romantično afero.

Razlike pri varanju

Moški niso nič manj romantični od žensk. Zaljubljeni moški so celo znatno naivnejši od zaljubljenih žensk in več tvegajo. Pogosteje so pripravljeni žrtvovati vse ali zapustiti svoje otroke, da bi tako dokazali svojo ljubezen. Moški so enako pripravljeni oprostiti afero svoji partnerici in se boriti za obstoj zakona, kot so to pripravljene storiti ženske.

Naključno varanje

Vse ljubezenske afere niso enake, obstaja pa nekaj tipičnih vzorcev. Največ prvih afer sodi v kategorijo tako imenovane naključne nezvestobe, nenameravana dejanja nepazljivosti, ki se dejansko "zgolj zgodijo". Nekdo se napije, ujet je v pravem trenutku, morda ima zgolj slab dan … Tako moški kot ženske imajo lahko naključne afere, čeprav so bolj na udaru ljudje, ki pijejo, veliko potujejo ali se ne počutijo tesno povezane s partnerjem, tisti, katerih prijatelji veliko seksajo naokoli, in tisti, ki se bojijo, da bodo zamudili priložnost. In večina teh je moškega spola. Po naključni nezvestobi navadno nastopi občutek, da se je posameznikovo življenje ali zakon spremenil. Možnosti je več: človek lahko ugotovi, da je bila nezvestoba nekaj neumnega, in to svojemu partnerju prizna ali tudi ne; situacijo lahko reši tako, da sprejme odločitev, da bo v prihodnje bolj pazljiv; lahko pa človek išče opravičila, češ da tega že ne bi naredil, če ga partner ne bi razočaral. Tako obnašanje lahko zada partnerski zvezi smrtni udarec. Veliko ljudi se potem, ko opazi, da se jim po varanju ni nič zgodilo, odloči, da bodo s seksanjem zunaj partnerske zveze, torej z varanjem, nadaljevalo.

Romantična nezvestoba

Najbolj razdiralna oblika nezvestobe je začasna zameglitev razuma z zaljubljenostjo. To se zgodi, ko posameznik meni, da je srečal čudovito osebo (pri tem pozablja, da čudoviti ljudje ne seksajo z vezanimi ljudmi), ali pa gre skozi težjo življenjsko krizo in ne more nadaljevati z normalnim življenjem. Ljudje imajo romantične afere največkrat v času življenjskih prelomnic: ko njihovi otroci odrastejo, če trpijo za zdravstvenimi krizami ali so pod pritiskom zaradi kake odvisnosti, ko dosežejo nepričakovano raven poslovnega uspeha/neuspeha … v vsaki situaciji torej, ko se morajo soočiti z realnostjo in odrasti. Afera z neprimerno osebo, denimo z desetletja mlajšo ali starejšo – je tako poživljajoča, da učinkuje kot droga, ki človeka potegne iz depresije in ga naredi spet "živega". Seveda je človek med trenutki ekstaze še bolj depresiven, čedalje bolj sam, odtujen iz svojega življenja in vse bolj navezan na tajnega partnerja.

Zanimivo je, da se romantične afere zgodijo tudi ljudem v zelo dobrih zakonih. Oba spola sta se enako sposobna zaljubiti in se predajati romantičnim aferam, čeprav se ženske k njim bolj nagibajo. Ženske se tudi bolj zavedajo, kaj počnejo in kakšna so tveganja. Moški pa znajo biti izredno neprevidni in so se marsikdaj pripravljeni odpovedati prav vsemu. Romantične afere vodijo k številnim ločitvam, ne pa tudi k številnim uspešnim novim zakonom. Kajti kmalu sledi soočenje – ne le z opustošenjem, ki ga je človek pustil za sabo, in s škodo, ki jo je povzročil partnerju in otrokom, temveč tudi z začetno depresijo, ki je bila vzrok za pobeg v obliki afere.

Zakonski dogovori

Čeprav je vsak zakon v določeni meri nepopoln, so nekateri resnično slabi in človeku ne ponujajo osnovne varnosti, seksa, partnerstva. Toda ljudje nekako ne morejo iz njih in se ločiti, zato takšni zakoni niti ne umrejo niti se ne pozdravijo. Ljudje v takih zakonih pogosto sklenejo nekakšen zakonski dogovor z vključitvijo "zakonskih pomočnikov", ki jim delajo družbo, medtem ko se izogibajo rešitvi svojih problemov. Takšne praktične afere jim pomagajo narediti zakon stabilen, čeprav odtujen, saj z njimi kompenzirajo zakonske pomanjkljivosti. Kot vidimo, lahko ljubezenske afere uničijo dober zakon, na drugi strani pa lahko pomagajo stabilizirati slabega.

V takih zvezah se moški v večji meri osredotočijo na praktičnost dogovora in zmanjšanje vsake grožnje za stabilnost zakona, ženske pa ta dogovor romantizirajo in se prepričujejo, da jih vodi k morebitni zvezi z njihovim partnerjem. Številni ljudje, zlasti moški, preživijo vse življenje med ločitvijo, do katere navadno ne pride, saj je posameznik preveč obremenjen s krivdo in zavrača možnost, da bi povsem zapustil zakon, ki ga je izdal, in drugim partnerjem (navadno žensko), ki, čeprav nasprotuje takemu obnašanju, večno upa na poroko.

Mačo tipi

Za nekatere moške je nezvestoba nekakšen konjiček. Zanje je značilno zelo togo pojmovanje spolov; občudujejo moškost in od ženske pričakujejo, da bodo njihovo moškost potrjevale. V resnici sploh ne cenijo žensk in si ne želijo enakopravnega intimnega odnosa s spolom, o katerem menijo, da je manjvreden. Takšni moški znajo biti do žensk nasilni, zlasti če jih skušajo pri takem početju omejevati. Menijo, da je moškost njihova najdragocenejša lastnost. Moškim se utegnejo zdeti normalni, ženske pa jih ocenjujejo kot pretirano narcisoidne. Pojmi, kot so zakonska zvestoba, enakost spolov, iskrenost in intimnost med partnerjema, so jim povsem tuji, česar so se najbrž naučili v procesu odraščanja.

Obstajajo tudi ženske podobe mačistov, ki se obnašajo podobno, le da v obratni smeri. To so ženske, ki so jezne na moške, ker menijo, da vsi moški samo seksajo naokoli, kot so to počeli njihovi očetje ali nekdanji moški. Takšna ženska ni poročena zelo dolgo, saj bi to zahtevalo, da se pomiri z moškim in kot ženska prevzame svoj del zakonskega bremena. Zakon prizemlji ljudi v realnost, ne vodi jih v fantazijo; zakon je torej zanje preveč ljubeč, zahteven, realističen in ne dovolj romantičen. Največ takšnih žensk je med samskimi ženskami, ki se spuščajo v afere s poročenimi moškimi. Ženski "filanderji" uničujejo zakone drugih ljudi, rušijo odnose, naredijo čimveč škode in nato odidejo.

Posebna kategorija so ženske, ki so po naravi romantične, vendar ne želijo žrtvovati svojega življenja za ljubezen, raje vidijo, da to zanje naredi moški. Te ženske je nedavno prevaral nezvest moški in tega še vedno niso prebolele. Ženska, ki besno zasleduje poročenega moškega, je "ženska pajek" – zahteva človeško žrtev, da bi si obnovila občutek moči. Ko pije kri iz tujega zakona, občuti olajšanje bolečine. Zahteva zgolj to, da jo moški ljubi tako zelo, da bi zanjo žrtvoval prav vse. Še posebno jo privlačijo srečni zakoni. Včasih ni jasno, ali želi zamenjati srečno ženo – ali jo zgolj onesrečiti.

Povedati otrokom?

Vprašanje, ali o zunajzakonski avanturi katerega od staršev povedati otrokom, je eno od najpogostejših. Ko otroci vedo, da je nekaj narobe, ne vedo pa, kaj, si navadno predstavljajo, da je to zaradi njih. Zato morajo biti deležni določenega pojasnila za kakršenkoli čustven pretres, ki ga vidijo in občutijo pri starših. Toda pri tem ni preprostih navodil, ki bi jim lahko sledili. Vsak starš mora sam sprejeti odločitev. Pri tem velja biti iskren. Če kaj, se bodo otroci iz takšne odkritosti naučili ceniti pomen iskrenosti. Kajti otroci se najbolje učijo iskrenosti tako, da jo doživljajo v primarni družini. Pri spraševanju o tem, ali, kdaj in kako povedati otrokom, gre torej bolj za vprašanje, kdaj in kako, ne pa tudi, ali jim sploh povedati. Seveda mora biti to del širšega odkritega pogovora o raznovrstnih seksualnih temah – seveda na ravni, primerni otrokovi starosti. Z učenjem in dejanskim uresničevanjem iskrenosti v odnosu do otrok povečujemo možnost, da se bodo razvili v seksualno odgovorne odrasle ter se izogibali varanju in prevaram. Kajti tajnost in laganje, ki se ju naučimo kot najstniki, ko skrivamo seksualne dejavnosti pred starši, je enake vrste, kot sta tajnost in laganje, ki ju uporabljajo odrasli v svojih zunajzakonskih aferah. "Povedati otrokom" je torej del širše odgovornosti, je pripravljanje otrok, da se bodo v svojih prihodnjih intimnih odnosih znali soočati s težavami in se jim izogibati.

Življenje po prevari

Ob odkritju nezvestobe je partnersko zvezo/zakon resda možno rešiti, vendar to ni lahka naloga. Ničesar pa ni vredno popravljati in ohranjati, če nezvesti partner ne pokaže empatije do bolečine, ki jo je povzročil, in če ne prevzame odgovornosti za svoje izbire, ne glede na vse druge težave v zakonu. Temelj vsakega partnerskega odnosa je zaupanje in prav porušenje vzajemnega zaupanja naredi iz nezvestobe resnično travmo. Prevara namreč ni zgolj seks, temveč tudi skrivno oblikovanje čustvene bližine s tretjo osebo, medtem ko stari partner deluje na povsem drugih predpostavkah glede odnosa. Zdravljenje tako načetega partnerskega odnosa vključuje dolgotrajno, počasno vnovično vzpostavljanje zaupanja, kamor sodi prekinitev vseh stikov s partnerjem iz afere ter pripravljenost odgovoriti na vsa vprašanja o minulih in zdajšnjih stikih s partnerjem iz afere. Oba partnerja morata vnovič skupno začrtati odnos – tak, ki si ga želita oba, odnos, ki temeljil na bližini. Vztrajanje v odnosu s partnerjem, ki mu ne zaupamo več, zgolj iz strahu pred tem, da bi bili sami, ne spodbuja bližine in ni prava osnova za nov začetek. Kajti zgodba se lahko ponovi.

Licenca za varovanje?

Nezvestoba je zelo naporen konjiček, ki zahteva veliko neiskrenosti in laži. In prav gotovo ni najučinkovitejši način za iskanje novega partnerja ali odkrivanje novega načina življenja. Prav tako nezvestoba ni primerna terapija za depresijo, dolgčas ali nepopoln zakon. Čeprav so vsi zakoni in partnerski odnosi v določeni meri nepopolni in verjetno v razočaranje enega in drugega partnerja, to še ni licenca za varanje. Kajti varanje, nezvestoba je izdaja zaupanja in intimnosti in zato izrazito neljubeče, celo sovražno dejanje. Če nekoga nimamo več radi, če menimo, da je življenje z njim neznosno in da nas ovira v našem osebnostnem razvoju, je najboljše, kar lahko naredimo, da se z njim mirno razidemo. Vsi drugi načini krpanja ljubezenskih ran in življenjskih razočaranj pomenijo zgolj degradacijo, ne le partnerja, temveč predvsem nas samih.

Nezvestoba je zelo naporen konjiček, ki zahteva predvsem veliko neiskrenosti in laži

Največ prvih afer sodi v kategorijo tako imenovane naključne nezvestobe, nenameravana dejanja nepazljivosti, ki se dejansko "zgolj zgodijo".

Veliko ljudi se potem, ko opazijo, da se jim po varanju ni nič zgodilo, odloči, da bodo z varanjem nadaljevali.

Je varanje gensko pogojeno?

Zanimivo je, da je večina živalskih vrst, pri katerih ima samec tudi kakšno drugo koristno vlogo, kot je ta, da prispeva spermo, monogamnih. To drži tudi za ljudi, ki naj bi bili, tako kot drugi graditelji gnezd, po naravi monogamni, vendar ne povsem. Zdi se, da smo se zaradi kulturnih vzorcev, ki spodbujajo poligamijo in promiskuiteto, odvadili monogamnosti, čeprav človek kljub temu pokaže svojo pravo barvo, ko se noro in slepo zaljubi. Nekateri menijo, da je tako in da je človek po genski zgradbi nagnjen k nezvestobi. Nekatere raziskave kažejo, da je nezvestoba gensko programirana. Britanski profesor Tim Spector trdi, da ima dokaze o obstoju genskega elementa nezvestobe. Ne gre za en sam gen, ki bi določal nagnjenost k varanju, ampak za skupino genov, ki pri tem sodelujejo, zlasti pri določanju posameznikovih osebnostnih značilnosti. Ko je preučeval ženske, je odkril naslednje: če je ena od dvojčic imela zgodovino nezvestobe, je bila možnost, da bo varala tudi njena sestra, 55-odstotna. Sicer pa naj bi bilo po njegovih ocenah nezvestih samo 23 odstotkov žensk. Zanimivo je, da naj bi bila pri dvojčkih enaka naravnanost bodisi k zvestobi bodisi k nezvestobi največja pri identičnih parih – pri tistih torej, ki imajo enake gene. Sicer pa naj bi geni sami po sebi še ne določali, ali bo posameznik zvest ali nezvest – veliko večjo težo imajo splošni družbeni dejavniki. Tudi sicer je težko določiti, kateri elementi človekovega obnašanja so dedni in kateri naučeni. Socialni psihologi poudarjajo, da otrok, ko odraste, pogosto oponaša obnašanje staršev. Če otrok vidi mater, kako vara očeta, mu bo takšno obnašanje bližje. Ne gre za gensko dispozicijo, ampak prej za to, kaj si posameznik predstavlja pod pojmom partnerskega odnosa in kakšno obnašanje se mu zdi v takem odnosu primerno.

Značilni alarmni znaki
– Partnerjevo pomanjkanje pozornosti in/ali nežnosti do vas.
– Partner ni več zainteresiran za seks.
– Med partnerjevimi stvarmi se znajdejo kondomi, čeprav uporabljata drugo kontracepcijsko sredstvo.
– Partner postane skrivnosten glede telefonskih klicev. Pozorni bodite na dolge telefonske pogovore ob nenavadnih urah.
– Partner začne uporabljati nove seksualne tehnike.
– Nepojasnjena plačila na bančnih izpiskih.
– Kreditne kartice vsebujejo nenavadne lokacije nakupov.
– Partner je pogosto nedosegljiv na delovnem mestu.
– Partner pogosteje kot navadno sprašuje po vašem urniku.
– Partnerjeva oblačila nenavadno dišijo ali imajo madeže.
– Naglo klikanje z računalniško miško, ko vstopite v sobo
– Velika količina porabljenega časa na internetu, medtem ko spite.
– Velika želja po zasebnosti, ko je na internetu.

Miti o nezvestobi

Zdi se, da ljudje, ki letajo od postelje do postelje ter pri tem povzročajo veliko trpljenja sebi in drugim, ne vedo, kaj počnejo. Ne razumejo. A zakaj sploh bi? Obstaja vendar toliko mitov o nezvestobi, ki jih širijo mediji in celo knjige o duševnem zdravju, ki zavajajo ljudi in še poslabšujejo že tako nevarne situacije. Naj naštejemo nekatere od njih.

1. Vsak človek je že po naravi nezvest, to je normalno in pričakovano obnašanje. To ne drži. Ni res, da se vsi ljudje nagibajo k nezvestobi, res pa je, da ne vemo zagotovo, koliko ljudi je nezvestih. Po nekaterih ocenah naj bi bilo (vsaj enkrat) nezvestih polovica poročenih moških in tretjina poročenih žensk.

2. Ljubezenske afere so koristne; afera lahko celo poživi dolgočasen zakon. Resnici na ljubo, vsaka huda kriza, lahko pretrese še tako bled zakon in morda služi kot način vzbujanja pozornosti.

3. Ljudje imajo afere, ker niso zaljubljeni v svojega partnerja. Mnenje nezvestih, da niso zaljubljeni v svojega partnerja, je bolj iskanje razlage in opravičila za afero. Sicer pa zaljubljenost sama po sebi ne preprečuje, da nekateri ne bi varali, kot tudi ni "nezaljubljenost" razlog za varanje partnerja.

4. Ljudje imajo afere, ker v odnosu s partnerjem ni dovolj seksa.
To ni vedno res. Kajti nezvestoba ni nujno v seksu, ampak predvsem v neiskrenosti. Svingerji so promiskuitetni, a niso neiskreni in torej ne varajo svojih partnerjev. Afere navadno resda vključujejo seks, vsaj dovolj seksa, da se oblikuje skrivnost, ki ustvarja tajno zavezništvo in naredi odnos napet, nevaren, torej zanimiv. Toda večina afer je sestavljana iz malo seksa in veliko ur telefonskih pogovorov. Na splošno imajo monogamni pari veliko več seksa kot ljudje, ki seksajo naokoli.

5. Za afere so krivi prevarani partnerji. Veliko ljudi verjame, da je varanje normalen odgovor na pomanjkljiv zakon in da je torej krivda na strani prevaranega partnerja. Patriarhalni vzorec uči, da so vzrok za moško varanje seksualne ali čustvene pomanjkljivosti ženske, ki ga ni zadovoljila. Feministična teorija pa na drugi plati sporoča, da so za žensko varanje krive pomanjkljivosti moškega. V tem so vidni vsi predsodki, ki jih en spol goji do drugega. Še en trik za neprevzemanje osebne krivde in odgovornosti je zvračanje krivde na zakon (prezgoden, prepozen …) ali na nekatere partnerjeve nespremenljive značilnosti (prestar, prevelik, prepameten, preveč/premalo izkušen …). Tudi to nima nobenega temelja. Partner lahko drugega onesreči, ne more pa ga narediti nezvestega. Partnerska zveza zahteva, da se ljudje obnašajo primerno, ne glede na to, kako čutijo, in da prevzamejo odgovornost za svoje početje, ne pa da za nezvestobo krivijo drugega partnerja. Za nesrečo je vedno odgovoren voznik!

6. Bolje se je delati, kot da ne veš. Obstajajo ljudje, ki se izogibajo neprijetnostim in bi raje gledali hišo, da zgori, kot kogarkoli zmotili s kričanjem. Molk spodbuja afero, saj ta lahko uspeva samo v tajnosti. Partnerski odnos se bo lahko popravil, samo če je skrivnost odkrita in se nezvesti partner ne skriva več. To seveda pripomore tudi h koncu afere. Velikokrat tudi nezvesti partner zanika afero in prepričuje drugega, da gre za njegovo domišljijo in da ga z obsojanjem žene na rob pameti. Vendar sta prav dolgotrajno laganje in zanikanje najtežje oprostljivi del nezvestobe.

7. Po aferi je ločitev nekaj nujnega. V bistvu se skoraj vse ločitve prvega zakona zgodijo zaradi afere. Toda z obiskom terapevta je mogoče zakon rešiti, lahko postane celo močnejši, odnosi med partnerjema pa intimnejši kot prej. Če pride do ločitve, je to zato, ker nezvesti partner ne more pravočasno končati afere ali pa se ne more vrniti v zakon, v katerem je zaupanje omajano.

Anina zgodba

"Moj mož je bil več kot deset let zelo predvidljiv, tako rekoč mož navade. Zaradi tega sva se celo prepirala, saj sem si želela, da bi bil bolj spontan. Njegov značilen dan je bil prihod iz službe ob 17. uri, večerja ob 18.30, temu pa je sledilo spremljanje poročil in dremanje pred televizijo. Ob 22. uri je že trdno spal. Sobotni večeri so bili zapolnjeni z večerjo in kinom. Nekega dne se ni počutil dobro in prepričala sem ga, da je odšel na temeljit zdravniški pregled. Zdravnik mu je svetoval hujšanje in rekreacijo. Za rojstni dan sem mu podarila letno karto za fitnes klub. Tja se je odpravil zelo nerad, največ enkrat na teden, vendar sem ga prepričala, da ga je zavoljo zdravja začel obiskovati dvakrat na teden. Čez dva meseca je postal drug človek. Začel se je zdravo prehranjevati in priznal je, da se počuti veliko bolje. Tudi njegov zunanji videz se je zelo izboljšal in v telovadnico je hodil skoraj vsak dan. Po pravici povedano, sem začela pogrešati podobo spečega moža pred televizijo. Sčasoma je začel prihajati domov nenavadno pozno. Tudi najini sobotni filmski večeri so postajali preteklost. Nič nisem rekla, mislila sem, da ga bo to navdušenje minilo. Nato sem nekega dne v žepu njegovih hlač našla kondom. Bila sem šokirana, saj nisem pomislila, da bi me bil moj mož sposoben prevarati. Tega nisem nikomur povedala, prav tako ne vem, kaj naj naredim. Prepričana sem, da me vara, najverjetneje s kakšno žensko iz fitnes kluba. Še vedno mu nisem povedala, da vem, saj si življenja brez njega preprosto ne morem predstavljati."

Janez pripoveduje

"Z ženo sva imela zelo dobro seksualno življenje. Poročena sva bila petnajst let in še vedno sva seksala trikrat na teden. Vse se je začelo, ko sem izgubil delo. Nismo imeli veliko denarja, računi so se kopičili in zaman sem iskal novo delo. Priznam, da se je zaradi tega zmanjšalo tudi moje samospoštovanje. Ni mi bila všeč zamisel, da me mora vzdrževati moja žena, vendar službe preprosto nisem mogel najti. Tedaj je povsem zamrlo tudi najino seksualno življenje. Najprej je bilo tako po moji krivdi. V svojem domu se nisem več počutil kot \’moški\’, bil sem v skrbeh in pod nenehnim pritiskom. Potem je žena nenadoma začela z izgovori. V posteljo je začela hoditi pred mano, z izgovorom, da mora naslednje jutro zgodaj vstati zaradi službe. Ali pa je prišla domov in razlagala, kako izčrpana je. Ko sem se ji v postelji približal, se je začela izmikati. Čez nekaj mesecev sem sedel in se želel z njo pogovoriti, kaj je v resnici narobe v najinem odnosu. To, da sem bil nekaj mesecev nezaposlen, ne bi smelo uničiti petnajstletnega zakona, sem ji rekel. Planila je v jok in mi priznala, da je v službi spoznala moškega in se vanj zaljubila, da tega ni iskala, ampak da se je kar zgodilo. Prosila me je, če se lahko ločiva na miren način."

Mojčina zgodba

"Z možem sva imela dobro spolno življenje. Po tolikih letih, ko sva bila skupaj, je bilo naravno, da sva eksperimentirala z različnimi tehnikami, vendar nikdar s pretirano nenavadnimi. Lani je mož kupil računalnik in postal z njim tako rekoč zasvojen. Na to nisem bila pozorna, mislila sem, da je zanj dobro, če si je našel konjiček, ob katerem uživa in si širi obzorja. Kmalu pa se mi je zazdelo, kot da nisem več poročena, saj se je mož dobesedno zaljubil v računalnik ter na internetu preživel ure in ure. Neke noči sem ga našla za računalnikom ob gledanju pornofilma. Dejal je, da ga je naključno našel. Nisem mu verjela, v zadnjem času je bil namreč preveč vztrajen glede preizkušanja novih seksualnih tehnik – stalno me je želel privezovati na posteljo. Te nore ideje je dobil na internetu.

Nekega dne, ko je bil v službi, sem prižgala njegov računalnik in pogledala, katere internetne strani je shranil med najljubše. K sreči je hranil svoje zapiske in gesla v zvezku ob ekranu. Prijavila sem se in kliknila njegovo elektronsko pošto. Tedaj se je začela moja nočna mora. Našla sem odvratna e-sporočila neznane ženske, v katerih mu je pisala o njunem neverjetnem seksu, o tem, da ne more dočakati njunega srečanja na običajnem mestu, kjer bosta poskušala nove igre. Bila je v \’sado-mazo\’ varianti. Nisem mogla verjeti, kakšna trapa sem bila! Kako da nisem ugotovila, da ni bil navdušen nad računalnikom, ampak da je imel ves ta čas afero z resnično osebo! Ko sem mu povedala o svojem odkritju, je dejal, da jo je srečal v neki klepetalnici in da je ena stvar sledila drugi. Vložila sem tožbo za ločitev."

Vir: Viva