“Nosečnico po 35. letu jemljemo kot rizično za nosečnost in porod ter ji pravimo “stara” prvorodnica, če rojeva prvič. Ker se je povprečna starost ob prvem porodu dvignila na 27 ali 28 let, je vse več tudi nosečnic, ki po 35. letu rojevajo drugič, tretjič ali četrtič. Narašča predvsem število nosečnic po 40. letu, ki jih pred petimi ali desetimi leti skorajda ni bilo,” razlaga dr. Blejec.
Najpogostejši zapleti pri porodu so prezgodnji porod, zastoj plodove rasti v maternici in povišan krvni tlak zaradi nosečnosti, tako imenovana preeklampsija. Ti zapleti so pri starejših nosečnicah še pogostejši. “Če je pojavnost prezgodnjega poroda pri mladih nosečnicah približno 5-odstotna, pri starih nosečnicah krepko presega 5 odstotkov,” pove dr. Blejec in doda: “Ženske so tudi nekdaj rojevale pozno, pri 40. letih. Toda takrat je bila nosečnica v nevarnosti zaradi mnogorodnosti, ker je utegnila rojevati že desetič. Obstajalo je tveganje, da je krvavitev med porodom bistveno večja”.
Drugi pomemben dejavnik je, kakšno je zdravje žensk, ki so stare več kot 35 let. Po tem letu starosti so pogosteje bolne in imajo lahko kronično bolezen. “Tudi število teh nosečnic, ki so lahko zaradi kronične bolezni ogrožene med nosečnostjo in ob porodu, se je povečalo,” pove dr. Blejec.
Pri nosečnicah, ki rojevajo po 35. letu, je treba izvzeti še eno veliko skupino – ženske, ki niso mogle zanositi. Te se zdravstveno in psihološko razlikujejo od drugih nosečnic. Ker niso mogle zanositi, je pri njih nosečnost rizična nekoliko drugače. Če ženska ni mogla zanositi, ima težave z maternico ali s hormoni, zato nosečnost utegne potekati nekoliko drugače. Dr. Blejec še doda, da če med nosečnostjo vse poteka normalno, takšno nosečnico spremljajo enako kot vsako zdravo nosečnico.
Spremljanje nosečnosti je odvisno od tega, ali je nosečnica zdrava ali bolna. Zdravi nosečnici zavarovalnica plača deset pregledov, dva ultrazvočna pregleda in nekatere laboratorijske teste. Če je bolna, nosečnost vodijo na prilagojen način. To velja tako za mlajše kot starejše nosečnice. Dr. Blejec to ponazori s primerom: “Če imamo kronično bolnico s povišanim krvnim tlakom, staro 30. let, in kronično bolnico s povišanim krvnim tlakom pri 38. letih, je edina razlika med njima v tem, da bomo pri starejši nosečnici opravili preiskave za prisotnost kromosomske napake pri otroku. Nosečnost pa vodimo enako.” Sogovornica pove tudi, da so najbolj rizične za vodenje nosečnosti prvorodnice. Če ženska pri 37. letih rojeva tretjič, lahko iz njene prejšnje zdravniške zgodbe in podatkov iz nosečnosti ter poroda napovedo, kakšna so morebitna tveganja. Dodatek starost le malenkostno prispeva k tveganju.
V nosečnosti je pogostost kromosomske nepravilnosti majhna. Po 35. letu ta možnost za kromosomske nepravilnosti, med katerimi je najpogostejša downov sindrom, naraste. Pred 35. letom so na voljo za ugotavljanje kromosomske nepravilnosti presejalni testi, ki pa so samoplačniški. Ti testi so: nuhalna (vratna) svetlina in dvojni, trojni ali četverni hormonski test. “Po 37. letu so nosečnicam še vedno na voljo presejalni testi, vendar priporočamo kariotipizacijo ploda. Gre za odvzem vzorca plodovnice (amniocenteza) ali resic posteljice (horionska biopsija), nato pa ta material obdelajo v citogenetskem laboratoriju, kjer pregledajo plodovo kromosomsko sliko. Obvezno zdravstveno zavarovanje pokrije stroške diagnostičnega testa po 37. letu in po pozitivnem presejalnem testu ter enega od možnih presejalnih testov po 35. letu starosti. Če želi nosečnica dodatne preiskave, denimo nuhalno svetlino s trojnim hormonskim testom, jih mora plačati sama,” razlaga dr. Blejec.
Zaradi starosti se priprave na porod ne razlikujejo. Dr. Blejec pripravljenost starejših in mlajših nosečnic primerja tako: “Nosečnice po 35. letu starosti se bolj ukvarjajo z mislimi na nosečnost in porod, ne morem pa reči, da so nanj bolje pripravljene; morda samo menijo, da o porodu vedo več. Mlada mamica ne komplicira, rodi otroka in ga pristavi k prsim.”
Tudi pri izbiri načina poroda se starejše nosečnice ne razlikujejo od mlajših. In ravno tako ni zaradi starosti razlik v vodenju poroda, če pride do zapleta. “Med starejšimi nosečnicami je sicer večji delež bolnih in pri teh se porod utegne zaplesti. Toda do večje nevarnosti za zaplet pripelje osnovna bolezen,” poudari dr. Blejec.
Sogovornica zaključi s temi besedami: “Ženske so telesno sposobne rojevati, dokler imajo menstruacijo, vendar bi bilo najbolje, če bi ženske rojevale med 20. in 35. letom. V družinah, kjer je velika starostna razlika med starši in otroci, se pojavi sociološko in psihološko vprašanje, kako bo potekala vzgoja.”
Downov sindrom je najpogostejša bolezen kromosomske nepravilnosti, ki so jo zaradi značilnega videza prizadetih oseb sprva imenovali mongolizem; pravilneje se imenuje trisomija 21. kromosoma. Ljudje z downovim sindromom imajo v vsaki celici telesa v 21. paru namesto dveh kromosomov tri. Najpogostejši vzrok za downov sindrom je naključna sprememba med dozorevanjem spolne celice enega od staršev. Lahko se zgodi pri mladih, pogosteje pri starejših parih in takih, kjer se je podobna kromosomska nepravilnost v družini že zgodila..
Amniocenteza in horionska biopsija
Amniocenteza in horionska biopsija sta zanesljiva diagnostična testa za odkrivanje kromosomske nepravilnosti. Biopsija horionskih resic je odvzem koščka posteljice, ki ima enak dedni zapis kot zarodek. Opravijo jo med 12. in 14. tednom nosečnosti. Ginekolog s tanko iglo pod ultrazvočno kontrolo preko trebušne stene iz maternične votline vzame vzorec resic. Analiza števila in zgradbe kromosomov je znana po tednu dni.
Amniocenteza je preiskava, pri kateri ginekolog s tanko iglo pod ultrazvočno kontrolo preko trebušne stene iz maternične votline odvzame vzorec plodovnice, v katero se luščijo plodove celice. Opravijo jo od 16. tedna nosečnosti naprej. Iz celic v laboratoriju vzgojijo celično kulturo in analizirajo število in zgradbo kromosomov. Rezultat analize je znan dva do tri tedne po odvzemu vzorca. Oba postopka pridobitve celic ploda lahko v zelo nizkem odstotku sprožita splav, zato se jima ponavadi ženske, ki zanosijo s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, izogibajo.
S presejalnimi testi se ugotavlja, ali obstaja povečano tveganje, da se otrok rodi s kromosomsko nepravilnostjo. Priporočeni so nosečnicam vseh starosti.
Merjenje nuhalne svetine se opravi med 11. in 14. tednom nosečnosti in je za plod nenevarna. Izmerijo nuhalno svetlino – širino špranje med kožo in mehkimi deli, ki pokrivajo vratno hrbtenico ploda. Z ultrazvokom pregledajo tudi plodovo telo in odkrijejo morebitne razvojne nepravilnosti. Večina plodov z downovim sindromom ima povečano nuhalno svetlino. Če je tveganje za rojstvo otroka s kromosomsko napako 1 : 300 ali več, bo ginekolog svetoval kariotipizacijo ploda z biopsijo horionskih resic ali amniocentezo.
Opravi se lahko tudi kombinirani presejalni test – merjenje nuhalne svetline in določitev dveh hormonov, ki pa ni primeren za nosečnice z dvojčki ali trojčki in bolnice s sladkorno boleznijo. Iz vrednosti hormonov, starosti matere, velikosti ploda in nuhalne svetline se izračuna tveganje za downov sindrom. Če je tveganje večje od 1 : 300, se svetuje kariotipizacijo. S tem testom se odkrije 90 odstotkov plodov z downovim sindromom.
Med 16. in 18. tednom ali 15. in 20. tednom nosečnosti se lahko izvede trojni presejalni test, s katerim se določijo vrednosti treh parametrov iz vzorca krvi nosečnice: alfafetoproteina (AFP), horionskega gonadotropina (hCG) in prostega estriola (uE3). Pri nosečnicah z večjim tveganjem za downov sindrom sta vrednosti AFP in uE3 znižani, vrednost hCG pa je zvišana. Trojni presejalni test poleg tveganja za downov sindrom pokaže tudi večje tveganje za morebitne večje nepravilnosti v razvoju živčne cevi. Takrat je koncentracija AFP močno zvišana.
Vir: Viva