Od oploditve do rojstva ali splava

Testi za ugotavljanje nosečnosti

 
Takoj po oploditvi se zigota začne deliti, vendar se mora ta skupek celic vgnezditi, da pride do zanositve. 3 do 4 dni se celice delijo v jajcevodu in nadaljujejo pot do maternične votline, kjer lahko prosto lebdijo še 3 dni, nato pa se zunanje celice začnejo usmerjati proti steni maternice. Celice, ki obdajajo nastajajoči embrij, začnejo tvoriti skupaj z maternično steno žilje in posteljico. Temu rečemo implantacija ali zanositev. Posteljica proizvaja hormon humani horionski gonadotropin (hCG), ki ga lahko merimo v urinu ali krvi. V urinu je merljivost hormona možna 14 dni po ovulaciji jajčeca, v krvi pa se lahko zazna že majhne koncentracije 6 do 7 dni po ovulaciji, to je čas zanositve. Na ultrazvoku pa lahko prve znake vidimo že konec 4. tedna nosečnosti. Za potrditev nosečnosti s krvnimi testi se obrnete na vašega ginekologa.
 

Ektopična nosečnost (najpogosteje izvenmaternična)

Izraz ektopična nosečnost se uporablja, kadar se blastocista (skupek 100 celic zarodka) vsidra ali izven maternice (izvenmaternična nosečnost) ali pa v nenormalni poziciji v maternici (cervikalni kanal). Izvenmaternična nosečnost je lahko v jajcevodu, jajčniku ali trebušni votlini, največkrat pa do tega pride v jajcevodu, ker po oploditvi celice ne potujejo naprej v maternično votlino, ampak se vsidrajo kar tam. Incidenca izvenmaternične nosečnosti je 2%. Tvegani faktorji so starost matere, večje število spolnih partnerjev, kontracepcijski vsadki v maternici ter infekcijske okužbe v medenici, že predhodna izvenmaternična nosečnost ali splav.

Kadar pride do izzvenmaternične nosečnosti, se ta lahko resorbira sama po sebi, in če se to zgodi pred časom naslednje menstruacije, tega še opazili ne bomo, lahko pa pride do hudih komplikacij. Slika je lahko precej dramatična: nenadna huda bolečina, bolečine v spodnjem delu trebuha, krvni pritisk pada, koža je bleda, pacientka lahko brez medicinske pomoči izkrvavi v dveh urah. Pri tem lahko pride do hude zunanje krvavitve, ni pa nujno, lahko je krvavitev le majhna. Tudi ločiti med izzvenmaternično nosečnostjo in spontanim splavom je težko po sami krvavitvi. Je pa krvavitev indikacija za ginekološki pregled. Terapija pri izzvenmaternični nosečnosti je odstranitev zanositve s kirurškim posegom ali kemičnimi agensi in aspiracijo. Navadno je nosečnost pretrgana v 10. do 12. tednu nosečnosti.
 

Spontani splav – obdobja nosečnosti

1. zgodnji spontani splav do 14. tedna (1. tromesečje)

2. pozni spontani splav do 24. tedna (2. tromesečje)

3. po 24. tednu pa je zarodek že sposoben preživeti zunaj maternice in gre v tem primeru v večini primerov za prezgodnji porod (3. tromesečje)
 

Zgodnji spontani splav

Največkrat je vzrok v kromosomskih abnormalnostih (50–70%), vendar se teh splavov načeloma ne opazi, saj do njih pride v prvem mesecu nosečnosti in nosečnica splavi, ne da bi sploh vedela, da je noseča. Tak splav je odvisen tudi od starosti matere – bolj so temu izpostavljeni plodi žensk po 35. letu starosti. Ostali vzroki so lahko sistemske bolezni ženske (endokrine motnje npr. diabetes). Več je spontanih splavov pri kadilkah, abnormalnostih maternice, jajčnikov in jajcevodov (policistični jajčniki, maternica, ki je deloma pregrajena na dva dela, neprehodni jajcevodi) ter ob prisotnosti infekcij. Kar se tiče teratogenih dejavnikov, npr. kajenje, alkohol, mamila, če ti delujejo na zarodek v prvih dveh tednih, zarodek splavi ali pa se normalno razvija naprej. Bolj občutljiv čas za normalen razvoj zarodka je po tem času, ko se začnejo razvijati organi.
 

Pozni spontani splav

Najpogostejši vzroki so infekcije urinarnega ali genitalnega trakta, sistemske infekcije, splav ali prezgodnji porod pri prejšnjih nosečnostih. Ko se maternica veča zaradi rasti zarodka, se cervikalni kanal krajša. Če pride do preraztezanja maternice in okužbe plodovnih ovojnic, ker je kanal krajši in imajo bakterije krajšo pot od vagine do maternice, če pride do pretrganja plodovnih ovojnic, je nevarnost splava povečana. Včasih se da pomagati, z odpravo infekcije ali zašitjem cervikalnega kanala do obdobja, ki je primerno za porod; predpiše se zdravila, ki preprečijo popadke v prezgodnji dobi.
 

Poznamo 4 oblike spontanih splavov

Grozeči splav: neboleča krvavitev iz vagine, ki se lahko spontano neha v nekaj dneh, 90% nosečnic, ki se jim to zgodi, v končni fazi donosi otroka. Najpogosteje se to pojavlja med 6. in 9. tednom nosečnosti.

Prazen splav: mrtvi zarodek pred 20. tednom ali pa sploh ni zarodka ob prisotnosti posteljice. Mrtvi zarodek se ugotovi ob preiskavi z ultrazvokom, ko se ne zazna otrokovega bitja srca. Pogosto se mati pritožuje zaradi kroničnih, ampak ne obilnih vaginalnih krvavitev. Diagnoza se da postaviti že v 6. tednu nosečnosti. Kadar poteka nosečnost brez zarodka, se uporablja izraz »ovenelo jajce«. Razlaga za prazno nosečnost naj bi bila, da se zarodek na začetku nosečnosti resorbira, posteljica pa ostane in se razvija naprej. Seveda je treba posteljico splaviti ob tej ugotovitvi.

Neizogiben splav, ki pa je lahko popoln ali pa nepopoln. Pri nepopolnem ostane posteljica v maternici in jo je treba kirurško odstraniti. Znaki, ki navajajo, da bo prišlo do tega splava, so močnejša vaginalna krvavitev, krvni strdki, ki pridejo iz vagine, krči v spodnjem delu trebuha. Te vrste splav je značilen za drugo tromesečje.

Ponavljajoči splavi pomenijo, da ima ženska v svoji rodni dobi več spontanih splavov. Ko enkrat splaviš, je za 10% večja verjetnost spontanega splava pri naslednji nosečnosti.
 

Prezgodnji porod

Normalni porod se zgodi med 37. in 42. tednom nosečnosti. Kar je prej, je prezgodnji porod. Zarodek je v današnjih pogojih z medicinsko pomočjo sposoben preživeti že od 24. tedna izven maternice. Vendar je preživelost zarodka, ki se rodi med 24. in 27. tednom nosečnosti, le 30%, velika je možnost invalidnosti, plod pa mora znotraj bolnišnice preživeti še vsaj 10 tednov. V Ameriki so izračunali, da stane to zdravstvo več kot naj bi osebek zaslužil v celem življenju. Boljše možnosti imajo nedonošenčki, ki se rodijo med 27. in 37. tednom, preživi jih 80%. Kaj je vzrok za prezgodnji porod? V 75% je vzrok neznan, 10–20% zaradi infekcij; običajno pride do poroda med 34. in 37. tednom pri multipli nosečnosti (dvojčki, trojčki …) zaradi preraztezanja maternice. Porod poteka običajno tako, kot če bi se zgodil ob načrtovanem času.
 

Porod

Porod je proces, v katerem se porodi plod in posteljica. Kot normalni porod se označuje porod, ki traja manj kot 12 ur, ki se zgodi v obdobju med 37. in 42. tednom nosečnosti, kjer je plod v normalni legi in anatomska struktura medenice matere dovolj široka. Porod se začne, ko se popadki pojavljajo vsakih 5 minut in trajajo dlje kot 30 sekund. Najprej se pretrgajo plodovne ovojnice in izteče »voda«, danes lahko to pospešijo in porod inducirajo. Cervikalni kanal se začne širiti, kar lahko prav tako pospešijo s kemičnimi učinkovinami. Najprej porodi otrok, nato pa posteljica. Kadar pride do komplikacij, se porod nadaljuje s carskim rezom ali vaginalnim operativnim posegom. Povprečno trajanje poroda po statistikah je v Sloveniji 4 do 8 ur.
 

Izzvani splav ali umetna prekinitev nosečnosti

Umetna prekinitev nosečnosti (UPN) je postopek, ko namerno prekinemo nosečnost, preden je plod sposoben za življenje izven maternice. UPN se izvede do 10. tedna nosečnosti na željo nosečnice same, kasneje pa o tej želji nosečnice odloča komisija 1. stopnje (imajo jo vsi ginekološko-porodniški oddelki), o ugovorih zoper zavrnilne odločbe pa komisija 2. stopnje (republiška s sedežem na Ginekološki kliniki v Ljubljani).

Med 5. in 7. tednom nosečnosti se UPN lahko opravi tudi ambulantno, praviloma brez narkoze. V maternično votlino se skozi vagino in cervikalni kanal vstavi plastično kanilo ter se vsebino posrka. Temu pravimo endometrijska aspiracija.

Do 12. tedna nosečnosti se UPN opravi z manjšim operativnim posegom v kratkotrajni splošni anesteziji. Kanal materničnega vratu se razširi s kemičnimi snovmi, nato se vsebina posrka, s kirurško strgalko pa se preveri, če je votlina res prazna. Približno 5 ur po posegu lahko ženska zapusti bolnišnico.

Po 12. tednu pa se UPN opravi z učinkovinami, ki sprožijo krče maternice, ki iztisnejo plod (nepopolni splav). Po iztisu ploda je potrebno v kratkotrajni splošni anesteziji odstraniti ostanke posteljice in ploda iz maternične votline. Dolžina bivanja v bolnišnici je odvisna od višine nosečnosti in traja običajno 2 do 4 dni.

Po letu 1980 pa se je uvedla tudi umetna prekinitev nosečnosti brez kirurškega posega s tako imenovanimi antiprogestageni (RU 486 ali mifepriston), ki je najbolj primerna v prvih devetih tednih nosečnosti. Skupaj s prostaglandini je uspešnost take prekinitve 95%, maternica pa v krčih sama iztisne plod in posteljico, in sicer v približno 4 do 8 urah.

Zapleti pri umetni prekinitvi nosečnosti so zelo redki in se pojavljajo pri 1 do 2% žensk.
 

Kako ravnati po umetni prekinitvi nosečnosti?

Nekaj dni po splavu še lahko krvavite in čutite krče, ki so posledica zmanjševanja maternice. Potreben je počitek, spolni odnosi in kopanje v času krvavitev so prepovedani, vsaj 14 dni. Po približno 4 tednih greste na kontrolni pregled h ginekologu, ki vas pregleda in pouči o primerni kontracepciji. Nemudoma pa morate h ginekologu, kadar imate po umetni prekinitvi nosečnosti povišano temperaturo, če močno krvavite, če se pojavijo močnejše bolečine v spodnjem delu trebuha, če nenadoma izgubite zavest ali krvavite več kot 10 dni po splavu.