Otroci in interesne dejavnosti

Kako huda je želja staršev po vsestranskem, predvsem pa čimprejšnjem in čim zgodnejšem začetku učenja, se pokaže vsako leto znova ob začetku šolskega leta, ko svoje otroke množično vpisujejo v najrazličnejše dejavnosti, pri čemer absolutno vodijo tečaji tujih jezikov, učenje inštrumentov, balet, ples in različne športne panoge. Od kod staršem tolikšna zagnanost in predvsem, zakaj si tako zelo želijo, da bi njihovi otroci že od najnežnejše starosti začeli pridobivati različna znanja in spretnosti in ne bi česa zamudili? Kot pravi Jana Zirkelbach, psihologinja in odgovorna urednica mladinske revije Pil Plus, je ta želja verjetno splet različnih okoliščin, pri čemer ima najmočnejši vpliv predvsem stremljenje k čim večji storilnosti. »Koncept storilnosti gojimo na vseh področjih življenja. Uveljavilo se je razmišljanje, češ, če ne bom dober v šoli, če ne bom aktivno znal tujih jezikov in če ne bom dovolj podkovan še na katerem drugem področju, ne bom v tej družbi nič pomenil. Tovrstno razmišljanje se je dodobra uveljavilo v naši družbi, vedno pa se najprej začne v glavah staršev.«
 

Zame je vseeno, za otroka pač ne

Zanimivo je, da starši, ki so praviloma pobudniki dejavnosti in jih v otrokovem imenu tudi izbirajo, le redko tudi sami popoldne zahajajo na tečaj tujega jezika, k učenju klavirja ali na štirikrat tedenski trening košarke. Od kod potem tolikšno navdušenje, ki pogosto meji že na siljenje svojih otrok v sto in eno dejavnost? Gre za pojav, ki ga v psihologiji imenujejo kompenzacija, razlaga sogovornica. Česar sam nisem dosegel, mi bo uspelo preko svojih otrok. »A pri tem bi se starši morali vprašati, ali so sami res toliko na slabšem, ker ne znajo petih jezikov ali pa so morda v življenju dovolj dosegli, dobro živijo in so povsem v redu taki, kot so. Bi jim vsa najrazličnejša dodatna znanja in spretnosti res prinesla večjo srečo in toliko boljše življenje?« se sprašuje sogovornica in nadaljuje, da je znanje danes postalo statusni simbol. Seveda to samo po sebi ni slabo, problematično postane, ko si ogledamo, na kakšen način pridemo do njega, predvsem pa na vse pretiravanje, ki je povezano z njim.
 

Nabiti urniki

Veliko je otrok, ki imajo že v vrtcu dva ali tri popoldneve poln urnik, v osnovni šoli pa so vsaj v večjih mestih redki otroci, ki imajo kak dan v tednu prost. Koliko obremenitve pa je sploh za otroka primerno? Jana Zirkelbach pojasnjuje, da je to težko opredeliti s številom ur, vsekakor pa je treba vedeti, da učenje zahteva določeno koncentracijo, ki jo otrok zmore različno, odvisno od starosti. V predšolski dobi je zmore manj in potrebuje več igre in sproščanja, v šolski dobi pa je zmore več. Temu primerno bi morali otroku tudi izbirati dejavnosti, oziroma bi jih moral otrok sam. »Kot strokovnjak sem proti temu, da otrok že v predšolski dobi obiskuje izrazito storilnostne dejavnosti, denimo tuje jezike, ki ga pretirano obremenjujejo, saj vemo, da otrok potrebuje veliko sproščanja, igre in druženja z vrstniki, pa seveda tudi našega skupnega druženja. Starši pozabljamo, da mora otrok preživeti čas tudi z nami. Nenazadnje se prav od nas otrok tudi marsikaj nauči. Pozabili smo, da učenje ni zgolj storilnostno učenje iz šolskih knjig, učenje je široka paleta vsega. Ne bi smeli pozabiti, da se mora otrok poleg jezikov, glasbe in športa naučiti tudi druge veščine, denimo odnosov, komuniciranja, reševanja težkih situacij, konfliktov. To se zgodi spontano, z opazovanjem in življenjem v skupnosti.«
 

Čim više, hitreje, bolje…

V kasnejši dobi otrok zmore več koncentracije in ima lahko več krožkov. Seveda ob tem ne smemo pozabiti nečesa drugega: skladno z otrokovo starostjo se veča tudi obseg njegovih obveznosti v šoli, kar pomeni, da mora več delati doma. Če ima ob tem tudi več izvenšolskih dejavnosti, pride zvečer popolnoma utrujen domov in ob desetih zvečer še dela naloge. Nujno bi se morali vprašati, kaj s tem otroku pravzaprav naredimo, opozarja sogovornica in nadaljuje, da bi morale interesne dejavnosti otroka napolniti z energijo in mu je ne odvzemati. Sama predvsem močno pogreša dejavnosti, ki ne bi bile naravnane storilnostno, ampak bi spodbujale otroka k druženju in bi bil njihov cilj sproščanje. Opaža namreč, da celo najrazličnejše športne organizacije otroke takoj usmerjajo k čim bolj vrhunskim rezultatom in otroci, ki jih ne dosegajo, morajo slej ko prej odnehati.

Pri izbiri dejavnosti je zelo pomembno tudi to, ali se zaključi v učilnici ali jo otrok s seboj nosi domov in mora vaditi in se učiti še doma, kot denimo inštrument ali tuj jezik. »Ob vseh intelektualnih obremenitvah v šoli otrok potrebuje sprostilne dejavnosti, zlasti šport, a ne vrhunskega, saj ta tudi izčrpava,« razlaga Jana Zirkelbach in dodaja, da bi se morali starši naučiti pri izbiri dejavnosti poslušati otroka in njegove želje. »Ni pomembno, kaj si mi želimo od njegovega življenja in mu ne smemo že od zgodnjega otroštva načrtovati življenjske poti, čeprav mu seveda želimo dobro. Prisluhniti moramo njegovim željam, ne svojim. Če je otrok izrazito nadarjen za eno področje, potem je prav, da ga spodbujamo k poglabljanju znanja, vendar pa je narobe, če ga ob tem silimo, da bo super izpopolnjen tudi na drugih področjih, ker bo potem preobremenjen.« Otrok namreč ne sme biti naš projekt, čeprav se vse več staršev tako obnaša, zlasti v večjih mestih, kjer je tudi značilen in vse bolj izrazit fenomen »izgube dvorišča,« pojasnjuje sogovornica. »Za naše otroštvo je bilo značilno druženje z vrstniki na dvorišču, kar je bilo zelo pomembno. Učili smo se odnosov, socializacije, gradili smo prijateljske vezi, se preizkušali, prilagajali. Tega več ni, ker ne dopuščamo praznega prostora otrokom. Spremenili smo se v voznike, ki razvažamo svoje otroke na različne dejavnosti.«
 

Da ne bo zašel na slaba pota

Starši pogosto v zagovor otrokovega nabito polnega urnika navedejo dva razloga: otroka skušajo zaposliti, da ne bi imel časa za neumnosti, stranpoti, celo droge, poleg tega pa otrok po njihovih navedbah v vseh dejavnostih zelo uživa. Sogovornica se ne strinja s temi argumenti, saj zlasti za prvega velja, da je najboljše preprečevanje starševska vzgoja, ki temelji na skupnem preživljanju prostega časa, prežetem s pogovorom. Res pa je, da imamo starši vse manj časa za otroke, zato je tudi časa za pogovor manj. »Prav zato mislim, da ni dobro, da še tisto nekaj malega časa otrok prebije izven doma na raznih dejavnostih. Bolje bi bilo, če bi tisti čas preživeli z njim.«
 

Otrok na dejavnostih zelo uživa!

Kaj pa pojasnilo staršev, da njihov otrok na raznovrstnih dejavnostih nadvse uživa? Sogovornica pravi, da zlasti majhni otroci naredijo zelo veliko, da bi ugodili svojim staršem, zato obiskujejo številne krožke in dejavnosti. »Pa saj so tečaji za otroke večinoma zelo prijetna druženja, nikakor ne smemo o njih govoriti samo z negativnim predznakom; sledijo sodobnim učnim metodam, so prijetni in otroci tam zagotovo uživajo, vendar dejstvo je, da so otroci danes preobremenjeni in pogosto sploh ne zaznajo svojih želja, če jim mi ne dopustimo izbire.«
 

Res prednost pred drugimi?

V ozadju vpisovanja že zelo majhnih otrok v številne dejavnosti je največkrat želja staršev po tem, da bi njihov otrok pridobil čim več znanja in si v kasnejših letih izboril kar najboljše izhodišče za službo in položaj v družbi. Pa ti zelo zgodnji začetki učenja v resnici otroku dajo tolikšno prednost pred vrstniki in dvignejo njegov splošni nivo znanja, ki se bo izkazoval še tudi v gimnaziji? Sogovornica meni, da so takšna pričakovanja povsem nerealna. »Naše šole omogočajo dovolj visok nivo znanja in iz srednje šole dijaki zagotovo pridejo z dobrim znanjem tujih jezikov. Ne verjamem, da angleščina iz vrtca kaj dosti doprinese k višjemu znanju. Edina oblika zgodnjega učenja tujih jezikov, ki res doprinese k drugačni kakovosti znanja tujega jezika, je seveda spontano učenje v dvojezičnem okolju, kjer je eden od staršev ali sorodnikov tujec. A to ni tečajna oblika učenja in ni primerljiva z dejavnostmi, o katerih teče beseda ta hip.«
 

Generacije malih Einsteinov

Včasih se zdi, da skušamo vzgojiti generacije mladih Einsteinov. Stremljenje k temu, da bi otroci čim več znali, je iz leta v leto večje. Ali bomo s tem res tako močno dvignili nivo splošnega znanja, da se bo čez leta poznalo tudi na nacionalnih preiskusih znanja? In, kar je enako pomembno – ali bomo v tej veliki želji po čim večjih uspehih sploh še pustili kaj prostora za običajne, povprečne otroke? Jana Zirkelbach pravi, da s tovrstnimi pričakovanji za prihodnost v resnici gradimo veliko iluzijo. »Strokovnjaki v šolstvu se že dolgo sprašujejo, kam nas vodi golo storilnostno in faktografsko pridobivanje znanja. Kje le smo pustili prostor za ustvarjalnost, iznajdljivost … V državah z drugačnimi šolskimi sistemi, denimo v Skandinaviji ali Veliki Britaniji, dajejo več poudarka samoiniciativnosti, lastni ustvarjalnosti in preizkušanju znanja skozi izkušnjo. Njihove izkušnje kažejo, da ima ta pristop zelo dobre rezultate. Konec koncev, zakaj naši otroci na nacionalnih preizkusih znanja ne dosegajo tako dobrih rezultatov, kot bi pričakovali glede na naš dokaj zahteven učni sistem? Mislim, da prav skozi to storilnost izpuščamo bistveno človeško lastnost, ustvarjalnost, ki je pri učenju nadvse pomembna.«
 

Brez panike

Kako se torej odločiti, da bo prav? Ali otroka sploh vpisati na dejavnosti, da ne bo preobremenjen? Če da, kam in koliko? Jana Zirkelbach odgovarja: »Interesne dejavnosti so vsekakor v prid otrokovemu razvoju. Ne bi želela, da bi kdo iz mojih odgovorov zaključil, da jih ne podpiram. Vendar je potrebno, in to bi želela še enkrat poudariti, razlikovati med dejavnostmi, ki otroka sproščajo in tistimi, ki ga dodatno obremenjujejo. Zdi se mi nadvse hvalevredno, če šola ponudi otrokom dejavnosti, na katerih se otroci družijo, ustvarjajo in predvsem sproščajo. Na šolah so dejavnosti takoj po pouku, otroka ni treba nikamor peljati in ko jih konča, gre domov. Tudi ni tako pomembno, kako dober je in kakšne rezultate dosega na njih, niso storilnostno naravnane in otrok se ne počuti slabo, če jih ne izpolni stoodstotno. Prav tako ni nepomembno, da teh dejavnosti ni potrebno plačevati. Tudi ne nasprotujem neki dejavnosti, če je otrok zanjo izrazito nadarjen ali če se zanjo sam odloči. Če ima izrazit glasbeni posluh, je prav, da ga izpopolnjuje, a naj bo to njegova odločitev in ne volja njegovih staršev,« pove sogovornica in zaključi, da so dejavnosti zelo koristne in potrebne, a nikakor jih ne bi smeli otroku nizati kar po vrsti, še manj z visokimi pričakovanji in še najmanj tako, da bo otrokov urnik nabito poln od ponedeljka do petka.

Vir: Viva