Če upoštevamo, da vsi otroci na svetu prehajajo skozi enake faze govornega osvajanja, ter se v predlingvistični fazi pogovarjajo z glasovi, ki pripadajo vsem jezikovnim sistemom in v relativno zelo kratkem času uspejo osvojiti udomačen jezikovni sistem maternega jezika, pravzaprav časovnice o vpeljevanju tujega jezika sploh ne obstajajo. Vseeno pa se osvajanje jezika od vsakega posameznika razlikuje. Kot osvajanje nekaterih drugih veščin, kot npr. motorika, likovnost, je tudi znanje tujega jezika odvisno od številnih faktorjev – starosti, motivacije, izkušnjah, stilu učenja, socialnimi veščinami (Bialystok&Hakuta, 1994, Mclaughlin ¸1984, Wong Fillmore 1991, Tabors 1997).
Ko govorimo o učenju tujega jezika v vrtcu ali še bolj zgodaj v jaslicah, je pomembno omeniti, da igrata zelo pomembno vlogo predstavitev tujega jezika in način učenja.
»Učenje skozi igro je najboljši način učenja tujega jezika, saj ustvarja občutno povezavo, ki odpira vrata novim spoznanjem,« (Jensen 1994, Dryden&Vos 1997, Dryden&Rose 1995). Glede na interese, zmožnosti in načinom učenja otrok v jaslicah, lahko vzgojitelj z govornim modelom in stilom učenja vpliva na osvajanje tujega jezika. Osebnost, socialne kompetence, stil učenja in učenje, ter motivacija vzgojitelja (učitelja) pri otrocih vplivajo na osvajanje tujega jezika (Lindfors 1990, Wong Fillmore 1991)
Zelo pomembno je upoštevati potek govorno-jezičnega razvoja otroka, mogoče otrok v tej fazi razvoja še nekoliko zaostaja? Ali ima otrok težave na morfološkem ali sintaktičnem nivoju? Številni primeri iz prakse kažejo, da dvojezičnost nekaterim otrokom ustvarja komunikacijsko težavo, zato redukcijo prisotne težave potrebna pomoč strokovnjaka.