Otroške nalezljive bolezni – nadležne, a največkrat nenevarne

Proti večini otroških nalezljivih bolezni so naši otroci že cepljeni, tako da se med populacijo le še redko pojavijo. Katere pa so tiste, ki so še razširjene?

Širijo se še norice, peta in šesta bolezen ter škrlatinka. Pa tudi nekaj primerov oslovskega kašlja smo imeli lani, četudi so otroci proti tej bolezni cepljeni.

Zakaj jim sploh rečemo otroške nalezljive bolezni?

Ker se v otroštvu pač najpogosteje pojavljajo. Otroci pridejo v stik s temi boleznimi v dokaj zgodnjih letih svojega življenja, jih prebolijo in proti večini ostanejo tudi za vse življenje imuni. Škrlatinka je izjema, saj lahko otrok za to boleznijo oboli večkrat.

Nekatere bolezni so bile v preteklosti, ko cepljenja še nismo izvajali, za otroke precej nevarne. Vendar obstaja cepivo tudi proti noricam. Zakaj proti noricam ne cepimo vseh otrok?

Norice praktično nimajo zapletov, ki bi se pojavljali po preboleli bolezni, pa tudi sama bolezen ne povzroča večjih težav. Cepimo pa otroke, ki imajo prirojen oziroma pridobljen šibkejši imunski sistem, slednji so denimo otroci, ki so oboleli za levkemijo in podobnimi boleznimi, ki se torej zdravijo s citostatiki ali kortikosteroidi. Pri njih bi se lahko norice pojavile v mnogo težji obliki.

Rdečke pa so v bistvu zelo blaga bolezen in otroci proti njim niso cepljeni zato, ker bi bolezen malim bolnikom povzročala večje težave. Pač pa cepimo zaradi tega, da bi obvarovali nosečnice, saj virus na plodu povzroča hude okvare. S cepljenjem torej preprečimo širjenje virusa med populacijo. Davica, ošpice in otroška paraliza pa so bile težke bolezni, pogosto s smrtnim izidom; tudi oslovski kašelj je lahko nevaren, predvsem za zelo majhne otroke.

Je bolje, da otroci otroške nalezljive bolezni, denimo norice, prebolijo ali da jih pred njimi raje skušamo obvarovati?

Nekateri starši prav načrtujejo, kdaj bodo njihovi otroci preboleli norice, in jih celo namensko izpostavljajo virusu, gredo denimo na obisk k prijateljem, katerih otroci so zboleli itd. Tako se izognejo temu, da bi se norice pojavile ob nepravem trenutku, denimo od odhodu na dopust. Po drugi strani pa je tudi res, da otroci v obdobju do 10. leta norice laže prebolijo kot kasneje. Če za njimi zboli denimo odrasel človek, kar se tudi lahko zgodi, poteka bolezen v hujši obliki, z vsemi splošnimi znaki, ki spominjajo na gripozno obolenje, z bolečinami v mišicah, z izredno slabim počutjem in morda celo z visoko vročino. Zato je res bolje, da jih otrok preboli prej kot kasneje. Ni pa splošnega pravila – nekateri otroci imajo 20 mehurčkov in malo težav, drugi pa 200. Nikoli ne moremo reči, kako bo bolezen dejansko potekala. Najbolj neprijetna za otroke je kožna simptomatika, morda nekoliko povišana vročina …

Je mogoče preprečiti, da bi se otrok nalezel noric, škrlatinke …? Ali odpornost samega telesa vpliva na to, v kakšni obliki bo bolezen izzvenela?

Norice so tako močno nalezljiva bolezen, da jo je le težko nadzorovati. Odpornost telesa pa na to, ali bo otrok zbolel v lažji ali težji obliki, nima kaj dosti vpliva.

Kaj pa prebolele otroške nalezljive bolezni – kako te vplivajo na otrokov imunski sistem?

Včasih so otroci po preboleli otroški nalezljivi bolezni dejansko bolj dovzetni za nove okužbe. Tudi starši kdaj povedo, da se je po prebolelih, denimo, noricah imunski sistem njihovega otroka kar zrušil. Vendar to ni pravilo. Tudi škrlatinka se lahko ponavlja, otroci lahko zbolijo po dvakrat ali celo trikrat zaporedoma. Vendar tega ne moremo vnaprej pričakovati.

Je pa verjetno dobro, da se telo po preboleli bolezni spočije …

Otroci postanejo takoj, ko minejo največje težave, ko pade vročina, ponovno živahni, se začnejo dobro počutiti. To nas lahko zavede, da jih malo prezgodaj pripeljemo nazaj v vrtec. Tam pa se ponovno znajdejo v okolju infektov …

Ki so verjetno normalni.

Da, neko nepisano pravilo je, da ni nič narobe, če otrok preboli pet do šest viroz na leto. Vendar utegne priti do težav, če si te sledijo druga za drugo, saj so otroci preveč izčrpani.

Omenili ste okolje, polno različnih infektov, v katerem so naši otroci vsak dan. In nemalo jih začne nekaj tednov po vstopu v vrtec in šolo zbolevati, zamašeni nosovi in kašelj so zelo pogosti. Lahko starši kaj naredimo, da bo teh težav manj?

Na odpornost vpliva veliko različnih dejavnikov – tudi vsakdanji stres, ki ga nekateri otroci slabše prenašajo … Zdrava prehrana, dovolj spanca, veliko gibanja na svežem zraku bi morali biti zagotovljeni vsakemu otroku. To sicer ne pomeni, da otroci ne bodo nikoli zboleli, če bodo te zahteve izpolnjene, gotovo pa bodo bolezni laže premagali. Zagotoviti jim je treba pestro prehrano z dovolj sadja in zelenjave. Če so otroci neješči, je to težava, ki se je ne da tako preprosto rešiti. Takim otrokom je treba zagotoviti zadosten vnos vitaminov z dodajanjem. Še nekaj – otroci, ki imajo pogosta vnetja ušes, pogoste bronhitise, ki veliko kašljajo in izločajo veliko sluzi, naj ne bi pili veliko mleka. To je dognanje kitajske medicine, sama pa to pravim iz izkušenj.

Pa vendar morajo starši skrbeti za zadosten vnos kalcija …

Da, vendar z drugimi mlečnimi izdelki kot so jogurti in skuta. Nekateri otroci popijejo ogromno mleka. Če nimajo nobenih prej omenjenih težav, je vse v redu. Če pa so pogosti prehladi, vneta ušesa in podobno, pa bi svetovala, da se začasno uživanje kravjega mleka malce omeji in se ga morda zamenja s sojinim.

Kaj pa prehrana bolnega otroka?

Predvsem naj bo lahka, še posebej pomembno pa je, da poskrbimo za zadosten vnos tekočine v telo. Ko telo zboli oziroma se bolezen najavlja, otroci navadno izgubijo tek. Telo se preprosto nima moči pri boju z boleznijo ukvarjati še s hrano … Zato je pomembna – pijača. Naj bodo to čaji in sadni sokovi. Pa veliko sadja, ki vsebuje vitamine.

Kot dejavnik, ki prispeva k slabšanju imunskega sistema, ste omenili tudi stres.

Da, menim, da bi morali starši poskrbeti, da otroci niso izpostavljeni prevelikim naporom in stresu, da jih ne obremenimo preveč z zunajvrtčevskimi ali zunajšolskimi dejavnostmi, predvsem pa da poskrbimo za mirno in urejeno družinsko življenje. Omeniti pa moram tudi, da so po mojem mnenju pogosteje bolni otroci staršev, predvsem mater, ki se preveč obremenjujejo z vsako malenkostjo, vsakim kašljem, kihcem itd. Mislim, da bi morali tudi starši postati bolj samozavestni pri tem, ko ocenjujejo, kdaj otroka peljati k zdravniku oziroma kdaj težave lajšati doma.

Članek objavljen v reviji otrok in družina oktober 2004