Natančna etiologija nastanka ovarijske ciste pri plodu še ni dovolj raziskana, vendar se povezuje s hormonsko stimulacijo nekaterih materinih in placentarnih hormonov (fetalni gonadotropini, mamin estrogen in placentarni beta-HCG).
Ovarijska cista pri ženskem plodu je sicer redko stanje, ki pa se ponavadi diagnosticira v tretjem tromesečju nosečnosti. Simptomov praktično ne poznamo. Edini mogoč simptom, ki bi lahko nakazoval na ovarijsko cisto, polihidramnion (hidramnion ali preveč plodovnice), je pri tej obliki anomalije zelo redek.
Zaradi specifike notranjih organov ploda je zelo težko ločiti razliko med ovarijsko cisto in neizpraznjenim mehurjem. Ker gre za asimptomatsko stanje, se diagnoza, ob ultrazvočnem pregledu v tretjem tromesečju nosečnosti, postavi povsem slučajno. Z ultrazvočnim skeniranjem se ugotovi velikost ciste. Ciste s obsegom manjšim od petih centimetrov, ne pomenijo nikakršnega tveganja za intrauterino zdravje ploda, niti ne povzročajo težav med samim porodom. V zares zelo izjemnih in redkih primerih cista prizadene oba jajčnika.
Možni zapleti, vendar je nujno potrebno poudariti, da so zelo redki, so: razpok ciste, intracistična krvavitev in pritiskanje ciste na sosednje organe.
Intrauterino zdravljenje
V primeru ovarijske ciste premera večjega od petih centimetrov se preuči vsa možna tveganja, ki lahko nastanejo med porodom. V kolikor se ginekolog odloči, da med porodom velikost ciste predstavlja določeno tveganje za plodovo zdravje, se ob spremljanju z ultrazvokom skozi materin trebuh, izvede intrauterina aspiracija ciste.
Zdravljenje po porodu
Ko se pri dojenčici uravna hormonsko ravnovesje, večina cist spontano izgine. Harmonizacija hormonov lahko traja do nekje prvih enajst mesecev življenja. Če se cista veča, ali pa v tem obdobju še vedno vztraja v dekličinem organizmu je potrebno preučiti možnosti laparoskopske cistektomije ali laparotomije.