Partner pri porodu

Namenoma bom izpustil tečaje in priprave na porod, ter se bom osredotočil izključno na potek poroda, ki sem ga doživel.

Porod se prične že doma, ko odteče porodna voda, ter v avtomobilu, kjer se že pričnejo blagi porodni popadki. Varno in hitro se pripeljete v porodnišnico, kjer se partnerja ločita. Žena odide na CTG, klesitir…, mož pa potrpežljivo, vendar vidno živčno in nemirno, čaka na vpoklic v porodno sobo. Pri meni je ta del trajal celo večnost, saj sta me dva sotrpina, ki sta prispela kasneje prehitela. Seveda sem postal še bolj nemiren, skrbelo me je, če je vse v redu ali gre kaj narobe. Radovednost in zaskrbljenost sta bili močnejši od potrpežljivosti, zato sem šel vprašati sestro, če vse poteka po protokolu. Potolažen z besedami, da žena še ni pripravljena, se vrnem v čakalnico.

Po približno treh urah me pokličejo v garderobo, kjer se preoblečem v nekakšen moder, dolg predpasnik in obujem copatke.

Vstop v porodno sobo te najprej šokira, saj žena zaradi bolečin, čisto spremeni obrazno mimiko in kar nekaj časa potrebujem, da se privadim na obraz, kakršnega nisem bil vajen gledati.

Sedem na stol ob ženini postelji. Upal in želel sem si, da bo porod minil hitro in brez zapletov. Poleg mojega usmiljenja do ženinih bolečin, pa se pojavi nova. Stol na katerem sem sedel je neprijetno masiral presredek in pritiskal ravno na prostato.

Začelo se je z »lažjimi« popadki, tako da ženin stisk moje roke še ni bil tako močan. Poleg babice, ki je vseskozi poleg, nadzira porod tudi ginekologinja. Bolj se je rojstvo bližalo, močnejši so bili popadki in močnejši so bili stiski rok. Medtem ko sem se trudil obdržati oči v jamicah sem premišljeval, kako lahko iz tako drobnega bitja privre toliko moči, ki bi mi kmalu zdrobilo zapestje.

Proti koncu poroda, so pri rojstvu pomagale tri babice in ginekologinja. Žena se mi je smilila že zaradi porodnih bolečin, potem pa so še babice z vso silo pritiskale na njen trebuh in pomagale dojenčku privekati na svet.

Po vsem mučenju, stiskanju, dihanju, pritiskanju in kričanju pa doživiš najlepši trenutek, ki si ga lahko zaželiš, rojstvo novega življenja. Mali sinček je s težavo in ogromnimi bolečinami prilezel na svet, ves vijoličen, buškast in oblit s porodno vodo, izustil pa sem lahko samo:«Kako je luškan«.

Sam spadam med tiste ljudi, ki zelo težko prenašamo kri in krvave madeže, sem se pa vseeno odločil, da prerežem popkovino, čeprav na začetku na to še pomislil nisem. Če bi me vprašali pred porodom, bi z gotovostjo trdil, da tega ne bom storil.

Porod je bil končan. Ginekologinja je zašila porodne brazgotine, sam pa sem pomagal pri umivanju, tehtanju in merjenju sinčka. Babica rutinsko zavije dojenčka in mi štručko položi v roke. Z besedami se ne da opisati tega dogodka, tako enkraten in čudovit je, ko se mala glavica takoj stisne k tebi, čudovito!!!

Porod je trajal približno šest zelo kratkih ur, tri ure po porodu pa sem še lahko užival kot novo pečeni očka ob svoji družinici. Večerja pred odhodom domov, je glede na toliko vtisov, nepopisne sreče in veselja, še kar teknila. Domov sem prišel ponosen, presrečen, nekako v transu in prav prijetno je bilo prijateljem razlagati o novem doživetju, ki sem ga prej doživljal samo v kakšnem filmu.

Nekaj še za strahopetce, ki ne nameravajo prisostvovati na porodu. Izgovor, da bodo babice imele več dela z vami kot ženo, ni na mestu. Domišljavci, kar domišljajte si, da se bodo babice ukvarjale z vami, če boste padli v nezavest. Največ kar bodo storile za vas je to, da vas bodo vrgle na posteljo in na čelo prilepile hladen obkladek. Če pa se porod približuje koncu, boste pač ležali na tleh. Vedno pa bom trdil, da je nezavest le izgovor mož, ki nočejo bolečino deliti z ženo. Možje ne pozabite, v dobrem in zlu, po mnenju mamic pa navzočnost partnerja pomirja in lajša bolečine.

Moški, ki pri porodu nočete sodelovati, ne veste kaj izjemno lepega zamujate in ste pravi strahopetci. Porod ni zlo, je nekaj najlepšega kar se ti zgodi v življenju. Vsem mamicam pa čestitke, izredno trdožive in pogumne ste.