Plešavost in čezmerna poračenost

Plod v maternici do prvega meseca pred rojstvom prekrivajo tako imenovane dlačice lanugo. Tik pred rojstvom jih zamenjajo velusne dlačice, ki prekrivajo vse telo z izjemo dlani, podplatov in ustnic; te dlačice so tanke in brez sredice. Terminalne dlačice so debelejše, vsebujejo sredico in so lahko:

 spolne dlačice – na njihov nastanek vplivajo androgeni hormoni (brada, lasišče, zgornji sramni predel);
 ambiseksualne dlačice – imajo jih tako moški kot tudi ženske (pod pazduhami in na spodnjem pubičnem trikotniku);
 nespolne dlačice – te so neodvisne od androgenih hormonov (obrvi, trepalnice).

Plešavost

Terminalne dlačice oziroma lasje se spremenijo v velusne dlačice pri moški plešavosti, obratno pa se zgodi v primeru bolezenske čezmerne poraščenosti (pri tako imenovanem hirsutizmu), ko se velusne dlačice spremenijo v terminalne dlačice. To se, denimo, zgodi, če je ženska poraščena po predelih, kjer so običajno poraščeni moški.
Na nekaterih predelih, kot so ustnice, dlani in podplati, ter na intimnih predelih malih sramnih ustnic pri ženski ter na glavici moškega spolovila, sploh ni dlačic.
Na vekah so trepalnice in obrvi, ki so pravzaprav edine dlačice na našem telesu, ki igrajo pomembno zaščitno vlogo, saj v določeni meri ščitijo oči pred tujki. Podobno bi lahko rekli tudi za lase, ki pokrivajo glavo, nas ščitijo pred mrazom in ultravijoličnimi žarki … toda zakaj je torej narava nekatere obdarila s plešo?
Vse dlačice na človeškem telesu rastejo v časovnih fazah, ki so določene dedno. Vsaka dlačica ima svoj rastni ciklus, ki je neodvisen od sosednjih.

Zakaj sivimo

Dlačni zametek leži v usnjici in ga imenujemo papila. Vsebuje krvne žile, ki prinašajo dlačici snovi, ki so potrebne za njeno rast in razvoj. Ob dlačnem korenu leži žleza lojnica, v kateri se nenehno tvori maščoba, ki se izloča ob dlačici na kožno površje. Za barvo dlačic in las je odgovoren pigment, ki nastaja v pigmentnih celicah v osrednjem delu dlačice − lahko so svetle, rjave, rdeče ali črne. (Evmelanin daje rjavo barvo, feomelanin in trihohromi pa lasem in dlačicam podelita svetlo in rdečo barvo.) Sivi oziroma beli lasje so posledica zmanjšane tvorbe pigmenta in zračnih mehurčkov v celicah lasne sredice.
Različni bolezenski procesi v človeškem organizmu lahko povzročijo spremembe v sestavi, barvi ali rasti dlačic oziroma las. Bolezenska stanja so bodisi dedna bodisi pridobljena.

Motnje v rasti dlačic

Motnje v rasti dlačic in las v grobem delimo na dva tipa: lahko gre za plešavost ali redčenje dlačic in las, motenj, ki jih strokovno imenujejo alopecije, zelo moteča pa je tudi čezmerna rast dlačic. Čezmerna poraščenost je lahko nadloga tako pri moških kot pri ženskah.

1. O hipertrihozi govorimo, kadar gre za čezmerno dlakavost. Ta je bodisi prirojena bodisi pridobljena. Povzročijo jo zdravila ali pa nastane simptomatsko, kot eden od vidnih znakov nekaterih bolezni, denimo porfirije, podhranjenosti ali motenj v delovanju žlez z notranjim izločanjem.
2. Hirsutizem je poraščenost moškega tipa pri ženskah in otrocih in je tudi samo zunanji znak nekaterih bolezenskih stanj (predvsem bolezni žlez z notranjim izločanjem). Hirsutizem pa je lahko tudi posledica delovanja nekaterih zdravil, kot so androgeni hormoni, anabolni hormoni, kontracepcijska sredstva, minoksidil, streptomicin, penicilamin … Včasih do hirsutizma pride iz neznanega razloga ali v okviru nekaterih bolezenskih stanj, ki jih imenujemo sindromi.
3. Pri virilizmu se čezmerni poraščenosti pridružijo še nekateri drugi znaki motenega delovanja žlez z notranjim izločanjem.
4. Čezmerna dlakavost pri ženskah se najpogosteje pojavi, kadar imajo preveč androgenih ("moških") hormonov ali če so − pri sicer normalni vrednosti androgenih hormonov − njihovi dlačni mešički nanje pretirano občutljivi.

Preveč moških hormonov

Do povečanega izločanja moških hormonov lahko pride pri različnih bolezenskih stanjih:

• zaradi motenj v delovanju nadledvičnih žlez,
• zaradi motenj v delovanju jajčnikov,
• zaradi napak v presnovi androgenih hormonov,
• zaradi tumorjev, ki izločajo androgene hormone.

Najpogostejši vzrok poraščenosti

Eden od najpogostejših vzrokov za težave s poraščenostjo je sindrom policističnih jajčnikov, ki se pojavi pri 5 do 10 odstotkih žensk v plodni dobi. Ocenjujejo, da ima kar 25 odstotkov odraslih žensk težave s čezmerno poraščenostjo po moškem tipu na predelu obraza (brada, brki, vrat).
Težave se nemalokrat začnejo že v otroštvu. Na oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani zaradi izrazite čezmerne poraščenosti po moškem tipu (hirsutizma) obravnavajo približno 50 otrok in mladostnic na leto. Pri večini otrok in približno tretjini mladostnic s preiskavami ugotavljajo organski vzrok te motnje. Pri približno 20 mladostnicah na leto gre za periferne vzroke hirsutizma (preobčutljivost dlačnih mešičkov). Poskusi zdravljenja takih bolnic z dragimi zdravili se praviloma končajo neuspešno.
Precej žensk s tovrstnimi težavami se zateče tudi v dermatološke ambulante. Seveda je treba ugotoviti razlog povečane dlakavosti in obenem preveriti, ali jo spremljajo motnje v menstrualnem ciklusu. Če je razlog težav bolezensko dogajanje, ga je treba primerno zdraviti (na primer odstraniti tumor, ki izloča hormone). Netumorske vzroke je treba zdraviti z zdravili, ki preprečujejo delovanje androgenih hormonov na dlačne mešičke, s čimer se upočasni rast dlačic.

Posledice pretirane poraščenosti

Bolnice zaradi svoje bolezni doživljajo socialno izoliranost, imajo težave pri komuniciranju, pogosto se tudi dogaja, da jih okolica zasmehuje. Zato pri njih pride do hudih psihičnih zavor in težav tako v delovnem okolju kot v zasebnem življenju. Posebno moteča je poraščenost po obrazu, na katero je z zdravili praviloma najtežje vplivati, mehansko odstranjevanje pa pušča brazgotine ali mozolje, učinek pa je kratkotrajen.

Estetski vidik

Večina ljudi, ki pri dermatologu iščejo pomoč zaradi neželene poraščenosti, pa je zdravih in jih motijo "normalne" dlačice. Estetska merila se namreč spreminjajo; dandanes velja za idealno gladka koža brez dlačic po vsem telesu. Želje in pričakovanja ljudi so zelo različni – kar se nekomu zdi normalno in neopazno, utegne drugemu povzročati velike psihične težave.
Odstranjevanje dlačic je za številne ženske, a tudi moške nadvse pomembno. Dlačice je mogoče odstranjevati z različnimi postopki, ki imajo bodisi začasne bodisi dolgotrajne učinke. Delimo jih na depilacijske postopke (dlačice odstranijo nad kožnim površjem: britje, rezanje, odstranjevanje z depilacijskimi kremami) in epilacijske postopke (odstranjevanje z voskom, elektroepilacija, odstranjevanje z laserji in drugimi svetlobnimi viri).

Laserji – najučinkovitejši

Nobenega dvoma ni, da so laserski postopki najučinkovitejši, saj so njihovi učinki pri večini ljudi dolgotrajni oziroma trajni. Z njimi je namreč možno doseči visoko stopnjo učinkovitosti ob minimalnih neželenih učinkih. Toda to lahko zagotovi le strokovno opravljen poseg, ki ga opravi strokovnjak z dobrim poznavanjem delovanja laserskih sistemov in dermatologije, saj vsak poseg zahteva individualno prilagojeno pripravo in vodenje.

O KOŽI
Zgodovinopisci so našli prve zapiske o koži in kožnih obolenjih že pri Babiloncih, Asircih in Egipčanih. Izraze, ki jih je v zvezi s kožnimi obolenji uporabljal že Hipokrat (460–377 pr. n. št.), v medicini uporabljajo še dandanes.
Koža je največji organ človeškega telesa. Pri odraslem človeku meri njena površina od 1,5 do 1,8 m2. Sestavljajo jo elementi, ki nenehno rastejo, se diferencirajo in obnavljajo.
Koža ločuje notranje organe od okolja, zato je ves čas izpostavljena različnim dejavnikom iz okolja, obenem pa se na njej odražajo notranje bolezni. Zdaj velja, da se je med evolucijskimi procesi koža kot organ razvila pred približno 450 milijoni let. To je bilo obdobje, ko so se na našem planetu razvili vretenčarji (ribe, dvoživke, ptice, sesalci in plazilci). Med evolucijskim razvojem se je zunanji sloj kože prilagajal okolju, v katerem je bitje živelo. Tako je zunanji sloj celic epidermisa vodnih živali sestavljen iz živih celic, medtem ko je ta sloj pri bitjih, ki živijo na kopnem, sestavljen iz odmrlih celic roženega sloja in je za vodo neprepusten. Prilagajanje na okolje je pripeljalo do tega, da imajo različne živali različno debelo kožo: pri vodnih živalih je koža debela le od 2 do 4 desetinke milimetra. Pri kopenskih sesalcih, ki so navzven zaščiteni z gostim krznom, je koža dokaj tanka; pri podgani je koža debela manj kot pol milimetra. Na drugi strani znaša debelina kože pri slonih kar tri centimetre.
Človeška koža je v povprečju debela nekaj milimetrov; najtanjša je na vekah, kjer je tanjša od 1 milimetra, koža na podplatih pa v izjemnih primerih lahko doseže debelino 1 centimetra.
Človeško kožo sestavljajo trije, med seboj bolj ali manj ločeni sloji: najgloblje leži podkožno tkivo, na sredini je usnjica, ta pa je prekrita s povrhnjico. Usnjica je sestavljena pretežno iz vezivnega tkiva, med vlakni so redke celice, pretežno fibroblasti, vmes pa so krvne žile, živčni končiči, žleze in dlačni mešički. Fibroblasti proizvajajo vezivno tkivo, sestavljeno iz amorfne snovi in vezivnih vlaken. V usnjici so prisotne še imunske celice.
Koži dajejo prožnost elastična vlakna. K odpornosti in čvrstosti kože prispevajo predvsem zvita in med seboj prepletena vlakna kolagena, ki niso raztezna. Ta vlakna kožo povezujejo s podkožjem. Podkožje je bogato predvsem z elastičnimi vlakni in maščobnim tkivom.
Usnjica opravlja pomembno nalogo: vzdržuje telesno temperaturo, ki normalno ne sme preseči 37 stopinj Celzija. Če se temperatura okolja poviša, nadzorna žleza v glavi, hipotalamus, pošlje ukaz, ki prek hrbtenjače in živcev deluje na žleze znojnice v koži. Ob stiku s kapilarami žleze "vsesajo" tekočino in jo pošljejo na površino kože, kjer izpari in pri tem zniža telesno temperaturo. Globlje v koži ležijo žleze lojnice, ki so najbolj razvite ob naravnih odprtinah, največ pa jih je v koži nosu in na predelih, ki jih imenujemo seboroični.

Vir: Viva