Raziskava, ki jo je izvedel Kaare Christensen iz danske Univerze v Odenseju je pokazala, da se je v 20. stoletju življenje v zahodni Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji, na Japonskem, Španiji in Italiji povprečna starost prebivalstva zvišala za 30 let.
Leta 1950 je bila verjetnost da osemdesetletnik dočakal 90 let pri moških zgolj 12%, pri ženskah pa se je odstotek povzpel na skromnih 15 %. Leta 2002 je ta odstotek pri ženskah presegel 37%, pri moških pa 25%.
Na Japonskem, kjer prebivalstvo živi najdlje, so prekoračili 50%.
Raziskava je pokazala, da bo v razvitejših državah kar ¾ današnjih otrok živelo najmanj 75 let, četudi njihovo zdravstveno stanje ne bo optimalno.
Če se bo tendenca zviševanja življenjske dobe nadaljevala v ritmu preteklih dveh stoletij, bi večino današnjih otrok lahko doživelo 100 let.
V Nemčiji je bilo leta 1956 na 100 oseb starih med 15 in 64 leti samo 16 oseb starejših od 65 let. Leta 2056 bi jih lahko bilo 60, zato obstaja težava gospodarskega bremena staranja populacije.
Številne države zvišujejo starostno dobo za upokojevanje, kar pa pomeni, da mlajši iskalci zaposlitve vse težje najdejo delo.
21. stoletje bi lahko bilo stoletje prerazporejanja dela med starostnimi skupinami, pravijo avtorji raziskave, ki trdijo, da bi krajši delovni teden lahko še povečal predvidevano povprečno življenjsko dobo prebivalstva.