Pomlad, otroci in odvisniki

Ob lepem vremenu v tem času postajajo parki, otroška igrišča, sprehajalne poti… naš dnevni življenski prostor. Otroke lahko na trenutke pustimo v njihovi brezskrbni igri, sami se končno malo spočijemo, se razbremenimo napetosti, napolnimo baterije, ali zgolj poklepetamo s starši okoli nas.
 

Ali smo res lahko brez skrbi in zgolj uživamo v igri naših otrok?

Navajeni slovenske folklore večine lastnikov psov, ki nočejo najti časa, da bi počistili kakce za svojimi hišnimi ljubljenčki in le-te pustijo ležati na zelenicah v parkih, okolicah stanovanjskih blokov in naselji, smo vse pogosteje priča veliko hujši in mnogo nevarnješi nesnagi, zavrženih injekcijskih igel naših nesrečnih odvisnikov.

Na veliko žalost vseh staršev, se je v teh toplih prvih pomladnih dneh njihovo »delovno« okolje iz avtomobilov, zapuščenih zgradb in parkirišč, razširilo v naravo. Da je ironija in žalost še večja, se naše poti križajo prav na mestih, kjer se igrajo naši otroci. Kljub temu, da so pasji kakci bakterijsko in virusno zelo bogati, v primerjavi z uporabljeno in zavrženo iglo mnogo prej opazni, za zdarvje naših otrok in nas samih ne pomenijo skoraj nikakršnega tveganja. Kako nam lahko v otroških rokah zavržena igla uniči življenje, ali ga zgolj postavi na glavo, vemo vsi!

Zakaj si odvisniki za svoje omamne ekstaze izbirajo prav otroška igrišča, parke, okolice vrtcev in šol ne vem. Je to mogoče zgolj zato, ker se počutijo varne in zaščitene pred varuhi reda? Ne razumem niti tega, da ti egoistični, neuravnovešeni posamezniki s svojimi malomarnimi in nedopustnimi dejanji ogrožajo zdravje predvsem naših otrok, ki veselo, polni življenja in radosti, radovedno raziskujejo okolje okoli sebe. Prav tako ne razumem anemičnost policije, ki v večini krajev in mest ve, kje se izklopi uma in zadevanje na višjem nivoju dogajajo.

Nič nimam in ne smem imeti proti odvisnikom, če so si zamislili življenje z destrukcijo lastne identite, naj živijo izbrano življensko pot, ki prav dolga ne more biti. Sprijaznil sem se z njihovim razumevanjem sveta in njihovo odločitev sprejemam tako kot je. Vedno sem voljan in rad pomagam osebam, ki so se znašle pred prepadom, zaradi drugačnih in težkih življenskih izkušenj, vendar ne tako, da jim darujem denar za nakup odmerka in drugih opojnih substratov za izhod iz trenutne krize. Najprej morajo odvisniki pospraviti po svojem podstrešju in ko si bodo naposled le priznali, da sami temu zalogaju ne bodo kos, me lahko kontaktirajo in prosijo za pomoč kadar želijo.
 

Zakaj to pišem?

Igle ležijo vsepovsod in na našo veliko žalost, se vse hitreje množijo. Brezskrbno igranje otrok v peskovniku počasi izginja, ter ga zamenjuje strah in obup.

S to kolumno apeliram na vse odvisnike, da naj svoj »odhod« v lepši in pravičnejši svet doživljajo tam, kjer otroci ne zahajajo. NIKAKOR NE NA OTROŠKIH IGRIŠČIH IN OB IGRIŠČIH VRTCEV!!!! Kljub temu, da zadetemu primanjkuje razuma, ima še vedno dovolj časa, da za seboj pospravi povzročeno nesnago, preden ga odmerek zadane in popelje v katarzo in višji svet. Prav ta neodgovorna dejanja odvisnikov, so me pripeljala do zaključka, da so to samovšečni in egoistični ljudje (samo jaz in dolgo nič, potem sem spet jaz), ki jim ni popolnoma nič mar, kaj se dogaja v njihovi okolici, kaj se dogaja z ljudmi okoli njih in prav nič jim ne umaže duše, če uničijo življenje dve ali tri leta starim otrokom in njihovim staršem!

Starši bodite pozorni in previdni, določeni ciljni skupini ljudi je malo mar za vaše zdravje in zdravje vaših otrok.

Zaradi pomanjkanja prostora, je kolumna začasno prestavljena.