Pozor, najstnik na vidiku!

To je pot, ki jo najstnik brez dvoma mora prehoditi, a lahko starše pripelje do obupa. Včasih se namreč zdi, da bi nas mladostniki v svojem iskanju, eksperimentiranju in tavanju najraje kar izbrisali iz svojega življenja. Pa vendarle je vloga staršev tudi v tem obdobju še kako pomembna!

Oh, ta puberteta!

Izraz puberteta pogosto posplošimo in ga uporabljamo, ko opažamo, da se mladostnik obnaša drugače, težavneje. Kako ga daje puberteta! Vendar pa je treba ta izraz razmejiti od sicer širšega pojma adolescence ali mladostništva. S pojmom puberteta razumemo predvsem telesno, spolno dozorevanje posameznika, ki je vezano na obdobje zgodnjega mladostništva.

Kdaj se puberteta začne, je odvisno od vsakega posameznika, dejstvo pa je, da se danes to zgodi prej kot v preteklosti. Pri dekletih v starosti nekje med 9 let in pol ter 14 let in pol (navadno pri desetih), pri fantih pa v starosti med 10 let in pol ter 16 let (najpogosteje pri dvanajstih ali trinajstih).

V povprečju štirih let se otrok telesno popolnoma spremeni. Najbolj očitna je nagla rast, ki pa jo spremljajo spremembe na številnih drugih področjih; dekleta dobijo prvo menstruacijo, začne se rast prsi, sramnih dlak, fantje doživljajo spremembo glasu, rast penisa, rast dlak na različnih delih telesa in drugo. Doživljanje preobrazbe je tako hitro in burno, da ni čudno, da se pri mladostniku temeljito in na vseh področjih zamaje njegova predstava o sebi in svetu, ki ga obdaja.

Potreba po spremembi odnosa do svojega telesa, do svoje duševne identitete in socialnega okolja je torej nujna. Te vrste spreminjanje, psihosocialno dozorevanje posameznika, imenujemo adolescenca. Ta v primerjavi s puberteto traja bistveno dlje. Pri različnih posameznikih ti procesi tečejo različno, odvisno od mladostnika samega, vzgoje, širšega okolja, v katerem odrašča. Vendar pa bi v grobem lahko adolescenco razdelili na zgodnjo, srednjo in pozno.

Spremembe telesa in razpoloženja

Zgodnja adolescenca spremlja pubertetniške spremembe. Zaradi vsega dogajanja na telesnem in spolnem področju je lahko mladostnik v tem obdobju večkrat v zadregi. Zaradi hitre in ne nujno usklajene rasti pa pogosto deluje nespretno in nerodno.

Marsikateri od staršev se čez noč znajde v povsem novih razmerah; mladostnik odrezavo jezika, loputa z vrati, je enkrat neskončno užaljen in čez pet minut neskončno srečen. Naj vam bo v tolažbo dejstvo, da so veliko nihanje v obnašanju, močno čustveno doživljanje in muhasto razpoloženje povsem normalne in nujne posledice hormonskih sprememb, ki se v tem času dogajajo. Kako se na to odzvati? Kdaj odreagirati in kdaj preslišati?

Maja Glonar Vodopivec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, pravi: »Vsakomur kdaj uide, da je siten, da povzdigne glas, da malo zaloputne z vrati, in iz tega ne delamo drame. Ko pa je grobega govorjenja in jezikanja več, je treba postaviti pravila, meje in kriterije dopustnega. Seveda je pri tem zelo pomembno, kakšni smo mi kot starši. Včasih mladostniki, ki s starši pridejo na pogovor, rečejo, mama, sebe poglej, kako govoriš, kaj ti počneš, kako si ti groba, kakšne stvari ti izrečeš. Če mi otroka spoštujemo, kot osebnost dajemo s svojim vedenjem zgled spoštljivega odnosa. Težko pa pričakujemo od otroka nekaj, česar sami ne dajemo.«

Izločanje različnih hormonov v tem času po navadi bolj vpliva na fante, ki lahko, čeprav so sicer nežni in mirni, postanejo agresivni. Prav taka lahko postanejo tudi dekleta, ki pa jih v tem obdobju spremlja tudi občasno depresivno razpoloženje.

Iskanje identitete

Pri tej starosti mladostnik začuti potrebo po tem, da ni le član neke družine, pač pa svoja lastna osebnost. Zato začne iskati svojo identiteto, kar je za okolico lahko precej težavno. Pogosto je nestrpen, saj težko sprejema vse, kar ni takšno, kot si je zamislil sam. Pomembni postanejo vrstniki in njihovo odobravanje. Tako si za merilo ne želi več jemati svojih staršev, pač pa prijatelje in – kar je lahko za starše še posebej boleče – njihove starše. Zato pogosto kritizira vse, kar je njegova družina, in poveličuje vse, kar ni.

Prepričevanje mladostnika, kaj vse smo kot starši v življenju storili zanj, je brezpredmetno in ponižujoče tako za mladostnika kot za starše. Ne pustimo se zaradi očitkov zmesti pri tistih zahtevah, ki jih postavljamo, in ne bodimo užaljeni. Gotovo nam bo v pomoč, če bomo poskušali na stvari gledati od daleč, ne preveč osebno, kot na posledico normalnega življenjskega procesa.

Meje so nujne!

Srednjo adolescenco naj bi mladostnik preživljal nekje med 15. in 17. letom. Takrat na neki način postane prijetnejši. Zadrega iz prejšnjega obdobja počasi mineva, zato je bolj družaben. Sprejemljivejši je tudi za pogovor, saj se počasi začne zavedati, da ni edini na svetu. Kljub temu pa je lahko to obdobje za starše še posebej težko. Poteka namreč že v prejšnjem obdobju začeti proces – iskanje lastne identitete.

Za mladostnika je privlačno vse, kar je drugačno, novo, tvegano, mejno, zato je skrb staršev, ali ga bo uporništvo, iskanje, preizkušanje, tavanje pripeljalo do zrele osebnosti ali ga bo pahnilo v prenehanje šolanja, prestopništvo, mamila, včasih upravičena.

Natančna pravila o tem, kaj dopuščati in česa ne, ki bi veljala za vsakega mladostnika, je nemogoče postaviti, saj je celoten proces preveč kompleksen in zajema dogajanje od otrokovega rojstva.

Težko je namreč šele zdaj začeti z otrokom graditi vzajemen odnos spoštovanja, če tega nismo storili že prej. Še teže je zahtevati, naj mladostnik zdaj nenadoma prevzame odgovornost za svoja dejanja, če smo v njegovem otroštvu to ves čas namesto njega delali mi. Težko je postavljati meje, če jih do sedaj ni bilo. »Kajti,« kot pravi Maja Glonar Vodopivec, »otrok rabi okvire, meje. S tem ne mislim na togo vzgojo. Vzgoja namreč mora biti fleksibilna, tolerantna, široka. Vendar pa otrok mora vedeti, da ni car, ki vlada na tem svetu, pač pa se mora znati vživeti v drugega, ga razumeti in sprejeti. V svoji praksi sem še pred nekaj leti srečevala več družin, v katerih je bil problem ta, da so bili starši prestrogi, preveč avtoritativni. Dandanes je mnogo več problematičnih primerov, ki izhajajo iz preveč permisivne vzgoje. Starši otroku strežejo in mu omogočijo vse. Otrok tako odrašča brez kakršnihkoli omejitev, vase zagledan, nepripravljen na prilagajanje. Potrebe in zahteve pa z leti postajajo vedno večje. Takrat je težko naenkrat začeti postavljati meje. Vendar pa – če so starši odprti za spremembe, to ni nemogoče.«

Pozna adolescenca se podaljšuje

Ko je mladostnik star približno 18 let, počasi vstopa v svet odraslih, v pozno adolescenco. Sam se navadno odraslega in enakovrednega staršem tudi počuti, čeprav je še vedno lahko precej negotov, pa tudi neodločen o svoji nadaljnji poti. V obdobju srednje adolescence je sklepal trdnejše in trajnejše prijateljske vezi. Sedaj že navezuje bolj stalna ljubezenska razmerja, sklenitev trdnejših vezi pa današnji mladostniki, v primerjavi s prejšnjimi generacijami, prestavljajo za nekaj let v prihodnost. Sodoben način življenja, podaljšanje študija, težave pri pridobivanju redne zaposlitve, splošnejše spreminjanje navad so povzročili, da se danes srečujemo s fenomenom podaljševanja tega obdobja.

Ni pomembna frizura, šteje upoštevanje pravil

Spoštovanje mladostnikovih odločitev na eni strani ter postavljanje določenih mej na drugi bo torej nenehen slalom staršev v teh letih. Treba se je namreč zavedati, da je mladostnik svoja osebnost in da ne moremo posegati v to, kakšno frizuro bo imel, kakšne hlače bo nosil in koga bo imel rad. Lahko in moramo pa zahtevati, da prispeva k urejenemu domu, da se drži dogovorov, da spoštuje postavljena pravila.

Kakorkoli že, življenje z mladostnikom je neredko težavno in tudi starši smo samo ljudje, ki delamo napake. A mladostniki ne potrebujejo popolnih staršev, pač pa starše, ki jih imajo radi, se trudijo, se motijo, a znajo to priznati in popraviti.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina