Pritisk na fundus ali kot ga strokovnjaki bolje poznajo pod imenom Kristellerjev manever, se navadno uporablja za pomoč pri porodu z namenom, da bi se izognili prolongirani drugi porodni dobi (doba iztisa ploda) ali v skrajnem primeru operativnemu dokončanju poroda z vakuumom, urgentnim carskim rezom ali kleščnim porodom. Obstaja tudi nekaj vzrokov za izvajanje manevra znotraj prve porodne dobe. Pritisk izvaja babica ali porodničar v smeri porodničine hrbtenice proti medeničnemu izhodu, pri čemer naj bi se izogibali pritiskanju navzdol v hrbtenico.
Relativne indikacije za izvajanje Kristellerjevega manevra v prvi porodni dobi so potreba po stabilizaciji plodove glave, da se lahko izvede umetno predrtje plodovih ovojev – amniotomija, da se prepreči izpad popkovnice in da se lažje nastavi elektrodo za direktno snemanje plodovega srčnega utripa na plodovo glavico – direktna kardiotokografija. Indikacije, na podlagi katerih se zdravstveni strokovnjaki odločijo za izvajanje posega tekom druge porodne dobe, pa so najpogosteje fetalni distres (nizek pulz ploda), zastoj ramen ploda, izčrpanost porodnice in situacije, pri katerih je kontraindicirano dolgotrajno pritiskanje porodnice, na primer pri srčnih obolenjih, visoki dioptriji ipd.
Kot pri vseh ostalih manevrih tudi pri Kristellerjevem obstajajo določena tveganja in nevarnosti. Najpogosteje ta manever povzroči zastoj plodovih ramen, ki poveča nevarnost za poškodbo brahialnega pleteža, zlom ključnice ali nadlahtnice ploda. Manever pa ne predstavlja nevarnosti le za otroka, temveč tudi za mater, pri kateri je navadno večja nevarnost za poškodbe presredka, padec krvnega pritiska, poškodbe in modrice na trebuhu ter bolečine v poporodnem obdobju. V redkih primerih in kadar se manever ne izvaja pravilno, pa lahko pride tudi do zloma reber, poškodb maternice, jeter ter hrbtenice.
Prolongirani drugi porodni dobi se lahko izognemo z alternativnim pristopom k porodu in tako zmanjšamo potrebo po izvajanju pritiska na fundus. Svetovano je, da se raje uporablja analgetike kot anestetike, da zdravstveno osebje dopusti pasivno spuščanje plodovega vodilnega dela in odložitev zgodnjega pritiskanje porodnice. Potrebno se je izogibati tudi časovnega omejevanja porodnih dob, v kolikor je srčni utrip ploda normalen (110 – 160 utripov/minuto). Pritisku na fundus bi se lahko izognili tudi z menjavanjem porodnih položajev, hojo med prvo porodno dobo in drugimi oblikami vertikalnega gibanja ter aktivnim vključevanjem in sodelovanjem porodnice.
Jaka Osredkar