Resnice in zmote o dojenju

Nimam dovolj mleka, ne morem dojiti.

 
NI RES. Matere pogosto menijo, da ne zmorejo proizvesti dovolj mleka za svojega otroka. Vendar jih večina lahko proizvede celo več kot dovolj mleka. Mnoge matere imajo v prvih dneh in tednih dojenja celo preveliko količino mleka. Za to, da nekateri dojenčki ne rastejo dovolj hitro ali celo izgubijo nekaj teže, ni krivo pomanjkanje mleka, temveč preobilica mleka, ki pa ga otrok ne dobi. Najpogostejši razlog, da dojenček ne dobi vsega mleka, je ta, da je otrok nepravilno pristavljen k prsim in ne sesa učinkovito ali da so podoji prekratki in/ali preredki (npr. na 3 do 4 ure ali več).

Dojenje boli in to je normalno.

NI RES. Dojenje ne sme boleti. V prvih dneh je sicer normalno, da imate bolj občutljive dojke in bradavice, lahko čutite malce skeleče bolečine ob prisesanju otrokovih ustec in prvih potegih, toda to ne sme trajati več kakor nekaj dni. Boleče dojenje, krvave in ranjene bradavice so po navadi rezultat nepravilnega pristavljanja ali glivičnega obolenja. Omejitev časa dojenja bolečine ne more zmanjšati ali preprečiti.

Prve tri do štiri dni po porodu ni dovolj mleka.

NI RES. Prvo materino mleko se imenuje mlezivo ali kolostrum in je bolj gosto in temno rumene barve ter v majhnih količinah. To mleko je zelo kalorično in izredno pomembno za novorojenčka. Ob dovolj pogostem pristavljanju zadostuje vsem potrebam novorojenčka v prvih 2–4 dneh, dokler se ne začne tvoriti t. i. zrelo mleko.

Dojenček mora biti pri prsih po 15 minut na vsaki strani.

NI RES. Nesmiselno je določati, koliko časa naj bi bil otrok pri prsih. Otrok se bo dobro in pravilno dojil, če bo pravilno pristavljen in bo aktivno sesal. Otroci so zelo različni in različno sesajo, poleg tega je izcejanje mleka pri materah različno. Nekateri se najedo že v 5–10 minutah pri eni dojki, drugi pa za to potrebujejo tudi celo uro in se morajo podojiti na obeh dojkah.

Dojen otrok ob vročem vremenu potrebuje dodatek vode.

NI RES. Materino mleko vsebuje vso vodo, ki jo otrok potrebuje, dokler je izključno dojen. Prvo mleko, ki priteče ob začetku podoja (t i. prednje mleko), je bolj redko in otroka odžeja.

Mama si mora pred podojem vedno umiti bradavice.

NI RES. Materino mleko je sterilno in otroka tudi ščiti pred infekcijami, zato je umivanje bradavic pred podojem ali po njem popolnoma nepotrebno. Prepogosto umivanje (posebno z mili) kožo celo preveč izsušuje in odstranjuje naravno zaščitno plast snovi, ki jo izločajo lojnice na bradavicah. Vsekakor pa mora mati skrbeti za higieno rok.

Količina izčrpanega mleka nam pove, koliko ga imamo (in ali ga imamo dovolj).

NI RES. Nobena prsna črpalka ne more tako dobro izprazniti prsi, kot to lahko naredi otrok ob pravilni pristavitvi. Mati nikoli ne more načrpati toliko mleka, kolikor ga lahko dobi otrok s sesanjem.

Ni načina, ki bi dokazal, koliko mleka dobi dojenček.

NI RES. Kljub dejstvu, da tega ni lahko izmeriti, pa lahko vsaj približno ocenimo, ali vaš dojenček dobi dovolj hrane. Tehtanje otroka ni vedno zanesljivo. Kako mamica najbolje ve, da otrok dobi dovolj mleka?

– Štejemo polulane plenice (najmanj 5–7 na dan).
– Štejemo pokakane plenice (v prvih tednih najmanj 2 na dan, po 6. tednu lahko tudi na nekaj dni, toda takrat mora biti blato obilno).
– Otrok pridobiva v prvih treh mesecih NAJMANJ 450 gramov na mesec, torej najmanj 110—115 gramov na teden (pridobljeno težo računamo od NAJNIŽJE teže, ne od porodne), od tretjega do šestega meseca najmanj 80 gramov in od šestega meseca dalje najmanj 50 gramov na teden.
– Dojenček se POGOSTO in PRAVILNO doji.
– Ima zdrav videz, napeto kožo, zdravo barvo, raste v dolžino in veča se mu obseg glavice.
– Je živahen in dejaven.

Če ima mati kakršnokoli infekcijo, naj preneha dojiti.

NI RES. Razen v zelo redkih primerih je otrok pred infekcijo zaščiten ravno z dojenjem. Materino telo namreč proizvaja protitelesa, ki preko dojenja ščitijo otroka pred okužbo. Velikokrat se zgodi, da zboli vsa družina, samo dojenček je zdrav ali pa prebrodi le blažjo obliko infekcije.

Če ima dojenček drisko ali bruha, naj mati preneha dojiti.

NI RES. V tem primeru je še posebej pomembno in dobrodošlo, da mati doji. Otrok, ki bruha in ima hudo drisko, velikokrat ne prenese in ne sprejema druge hrane in tekočine, se je pa voljan dojiti. Tako najlaže in najučinkoviteje preprečimo dehidracijo otroka.

Doječa mati mora paziti na to, kaj jé.

DELOMA JE RES. Doječa mati mora jesti predvsem uravnoteženo in raznovrstno hrano. Ne potrebuje nobene posebne hrane, da bo imela več mleka (ni ji treba denimo piti mleka ali jesti polente), in ni se ji treba izogibati nekaterim živilom (npr. solati, cvetači, svežemu sadju ali začimbam), če njej ne povzročajo prebavnih težav ali pri otroku ne opazi nobenih znakov preobčutljivosti ali alergij.

Doječa mati naj pije veliko tekočine.

DELOMA JE RES. Res je, da mora doječa mati zaužiti več tekočine kot sicer, vendar ji to narekuje že telo samo. Doječa mati je namreč po navadi bolj in večkrat žejna, in če sledi svojemu občutku žeje, bo gotovo pila dovolj.

Ženske z večjimi prsmi imajo več mleka kot ženske z majhnimi prsmi.

NI RES. Velikost prsi ne vpliva na količino mleka. Velikokrat imajo ženske z zelo velikimi prsmi celo več težav pri dojenju kot pa ženske, ki imajo manjše prsi.

Dojenje ne more zagotoviti zaščite pred ponovno nosečnostjo.

DELOMA JE RES. Vsekakor dojenje ni 100-odstotna kontracepcijska metoda, vendar je lahko naravna metoda uravnavanja rojstev. Zaščita pa velja le takrat, ko je otrok polno dojen, pogosto preko dneva in tudi ponoči, če ne prejema druge hrane, vode ali čajev, zaradi česar bi se zmanjšala pogostost dojenja, in nima dude.

Doječe ženske naj ne bi jemale kontracepcijskih tablet.

DELOMA JE RES. Vse, kar zaužije mati, se v majhnih količinah izloča tudi v materino mleko. Vendar je večji problem to, da ženske, ki jemljejo kontracepcijske tabletke, opažajo velik upad mlečnih zalog, saj hormon estrogen zmanjša tvorbo mleka. Zdravniku, ki vam predpisuje kontracepcijske tabletke, omenite, da dojite, in predpisal vam bo kontracepcijo, ki ne vsebuje estrogena, ampak samo progesteron.

Ženske s ploskimi ali udrtimi bradavicami ne morejo dojiti.

NI RES. Dojenje je možno tudi z manj idealnimi bradavicami. Prsi se v prvih tednih močno spreminjajo in aktivno dojenčkovo sesanje bo udrte ali ploske bradavice izvleklo. Obstajajo posebne školjke za udrte bradavice, ki jih lahko ženska nosi že med nosečnostjo in ki s pomočjo podtlaka izvlečejo bradavice. Pomagajo tudi posebne vaje in masaža bradavic že med nosečnostjo.

Mati, ki nima več nabreklih in težkih prsi, nima več mleka.

NI RES. V času od drugega tedna pa nekje do tretjega meseca otrokove starosti se vzpostavi ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem (med tvorbo mleka in otrokovo zahtevo po dojenju). Takrat mamice opazijo, da so njihove prsi postale mehkejše, izcejanje mleka ni več tako intenzivno, in najprej pomislijo na to, da je mleka pričelo zmanjkovati. Brez skrbi, prsi niso rezervoar za mleko, ampak se mleko v njih tvori neprenehoma, tudi medtem ko otrok sesa.

Če se otrok nekaj dni ne doji, se mleko pokvari (skisa).

NI RES. Mleko se v dojkah nikoli ne pokvari, temveč se postopoma razgradi v telo, če dojenja ni več. Po nekajdnevni prekinitvi pa se dojenje lahko ponovno vzpostavi – s pogostim dojenjem kljub na videz praznim dojkam. Dojenje je mogoče spet vzpostaviti tudi po nekajtedenskih prekinitvah – temu procesu pravimo relaktacija.

Prsi se bodo zaradi dojenja povesile.

NI RES. Vaše prsi se bodo spremenile že zaradi nosečnosti same glede na vaš genetski tip, starost in primerno telovadbo, če boste dojile ali ne. Samo dojenje bistveno ne vpliva na spremembo dojk.

Mati, ki doji, ne more iti nikamor.

NI RES. Sicer je res odvisno od tega, kako vi gledate na to. Dojenčka lahko dojite kjerkoli in kadarkoli, s seboj ga lahko vzamete povsod.

Viri:

Dr. Jack Newman:: THE ULTIMATE BREASTFEEDING BOOK OF ANSWERS, 2000.
Sheila Kippley: BREASTFEEDING AND NATURAL CHILD SPACING; The Ecology of Natural Mothering, 1976.
THE WOMANLY ART OF BREASTFEEDING, La Leche League International, Sixth revised edition, 1997.
William Sears, MD: SAFE & HEALTHY, LLLI, 1989.
Članek objavljen v reviji Otrok in družina