Seksualna vzgoja otrok

Starost, pri kateri so otroci spolno zreli, se spušča. Že desetletne deklice imajo menstruacijo, dečki erekcijo. Ali njihova čustvena zrelost lovi spolno?
Pri otrocih se spolno dozorevanje resnično začne že dve, tri leta prej kot pred desetletjem, kar pripisujemo boljšim življenjskim razmeram. Ravno te pa so jih tudi pomehkužile, saj opažamo, da postajajo vse slabše pripravljeni na povsem običajne življenjske situacije. Velikokrat starši iščejo pomoč ravno zaradi preobčutljivosti, kar pomeni, da otrok ne dosega čustvene zrelosti za svojo kronološko starost. Ne gre pa samo za čustveno zrelost, ampak tudi socialno in osebnostno. Otroka je vselej treba gledati v celoti in pogosto nam njegova dobra seznanjenost ali znanje in posamezne spretnosti kažejo »navidezno zrelost« tudi na drugih področjih.

Kako lahko otroke najbolje pripravimo na telesne in čustvene spremembe ob vstopu v puberteto?
Na takšno vprašanje ni enostavno odgovoriti, ker ne gre za posebno pripravo, ampak je treba obdobje pubertete jemati kot sestavni del odraščanja. Verjetno je večji problem v tem, da se iz nje dela »mit«, ki potem vpliva tako na ravnanje staršev in vzgojiteljev kot na odzive mladostnika. Povedati želim, da je vsako razvojno obdobje v odraščanju enako pomembno in tudi puberteta je le eno izmed njih. Pride in gre. Otroci, ki imajo doma zagotovljeno bivanjsko varnost in v vzgojnem pogledu postavljene meje, se bodo tudi v puberteti avtomatično odzvali aktivneje in manj problematično. Vsi tisti pa, ki jim manjka čustvene varnosti predvsem v najožji družini, jo bodo v puberteti začeli iskati zunaj doma. Če dodamo še pomanjkanje časa za vzgojo, je to gotovo najugodnejši trenutek, da otrok oblikuje svojo identiteto po normah malo starejših vrstnikov. Vedno se mlajši ozirajo po starejših, toda pomembno je, kdo so in kakšna je njihova vrednostna usmerjenost.

Kako zgodaj se slovenski najstniki spuščajo v spolnost v primerjavi z vrstniki iz drugih evropskih držav?
Raziskava, ki jo je opravila prim. dr. Pintarjeva s sodelavci na populaciji 15- in 17-letnikov, je pokazala, da smo po aktivnem spolnem udejstvovanju prav v vrhu. Večina evropskih držav je že zdavnaj ugotovila, da je spolnost pomemben del odraščanja otrok in mladostnikov in da je preventiva za prezgodnje spolno življenje vezana na naše odnose, ki jih imamo z otroki in mladostniki. Ne gre za poučevanje in moraliziranje, ampak za odnos, ki ga imaš ali pa ga nimaš s svojim otrokom. Kadar je zaupljiv in se otrok počuti varnega, ne bo tako hitro hrepenel po spolnosti. Kadar pa otroci tega ne čutijo doma, morajo svojo varnost iskati pri ljudeh zunaj. Zelo kmalu pride na vrsto spolnost, saj je med vrstniki tudi pomemben dokaz odraslosti.

Mislite, da se odločajo zanjo zgolj iz radovednosti?
Seveda ne gre samo za radovednost, ampak zlasti za pomanjkanje drugih življenjskih orientacij. Mladostniki bi morali biti v puberteti predvsem dejavni v učenju, športu, branju, v naravi, glasbi in pomoči starejšim, da bi v svoji notranjosti doživljali vso pestrost življenja in se tako osebnostno razvijali. Kadar imajo pred sabo jasne cilje, kadar so uspešni na različnih področjih, nimajo prav nobene potrebe po zgodnjem spolnem življenju. Celo nasprotno, še kako se zavedajo, da je treba tudi za spolnost biti ne samo dovolj star, ampak zlasti odgovoren. Kadar mladostnik ni sposoben prevzeti odgovornosti denimo za svoje šolsko delo in išče opravičila ter izgovore, je jasno, da tudi ne more biti odgovoren za spolno življenje. Vse je povezano.

Kako lahko nepripravljenost na spolni odnos vpliva na mladostnikov razvoj?
Naši mladostniki hrepenijo po odraslosti, kar se kaže v njihovem govoru, oblačenju in tudi prezgodnji spolnosti. Vsako življenjsko obdobje postavlja pred posameznika svoje naloge. Kadar so mladostniki prezgodaj spolno aktivni, to preprosto pomeni, da niso niti čustveno niti osebnostno sposobni uživati v takem odnosu. Seveda se pojavi razočaranje, ki lahko pri nekaterih pomeni veliko potrebo po dokazovanju ravno s spolnostjo. Za zdravo spolnost je najprej treba imeti dober medosebni odnos, ta pa se ustvarja počasi, z medsebojnim spoznavanjem, predanostjo, skupnimi cilji ter altruizmom, kar je odvisno od posameznikove zrelosti in odgovornosti. Težko je na pamet reči, kdaj se razvijeta, gotovo pa vsak mladostnik v odnosu hitro zasluti, ali ima določeno osebo rad ali ne.

S katerimi problemi, povezanimi s spolnostjo mladostnikov, se srečujete pri svojem delu? Kako jih rešujete?
V praksi je na žalost tako, da je vse preveč razočaranih mladostnikov in mladostnic, ki pridejo po pomoč šele po negativni izkušnji. Torej so enostavno verjeli, da je spuščanje v spolne odnose njihov dokaz ljubezni, ali pa iščejo ustrezen nasvet glede kontracepcije. Seveda se tedaj pogovarjamo o njihovi naivnosti, o pritiskih, ki jih doživljajo od vrstnikov, češ »vsi že imajo odnose« in podobno. Veliko manj je tistih, ki želijo preveriti, ali so že pripravljeni na spolnost, in moje stališče je, naj vsekakor počakajo vsaj do 17., 18. leta, ker se morajo mladostniki najprej spoznati in začutiti odgovornost glede posledic.

Koliko spolne vzgoje so otroci deležni po šolah in koliko je odvisna od staršev?
Kar zadeva šolo, menim, da je popustila pritiskom sodobnega časa. Otrokom prezgodaj razlagajo stvari, ki jih sploh še niso sposobni razumeti. Spolna vzgoja ne pomeni naučiti jih samo o spočetju, ampak predvsem, kakšno razumevanje mora obstajati med odraslimi. Zato je pomembno tudi, v kakšnih odnosih živijo tisti, ki jim razlagajo spolnost. Podobno je priprava na spolnost v družini odvisna od tega, kako otroci doživljajo svoje starše. Tisti, ki čutijo v njihovem odnosu ljubezen, imajo za samoumevno, da se iz nje rodi otrok. Naše skupno bivanje in sožitje je najučinkovitejša spolna vzgoja.

Kako s svojega strokovnega stališča ocenjujete vsem dostopne informacije (revije, internet, televizija) o spolnosti?
Čeprav živimo v dobi informatike, menim, da bi otroke morali zaščititi pred vsebinami, ki jih navajate. Odrasli so pozabili, da je otroštvo obdobje, ki ima svoje zakonitosti, in da so otroci takrat predvsem čustvena bitja. Kadar jih obremenimo z vsebinami, ki jih ne zmorejo predelati, si ustvarijo svojo podobo, ki se zakorenini v njihovi notranjosti. Odrasli ne vemo, kakšna je, ker si je niti otrok ne zna razložiti. Toda kadar je negativna, bo imel do odnosov med spoloma in tudi do spolnosti popačeno sliko. Zato menim, da je zelo pomembno, kaj otroci gledajo in predvsem kdaj.

Kaj svetujete staršem, kako naj se lotijo pogovora o spolnosti, zaščiti, boleznih?
Pogovora o tem se lotimo takrat, kadar otroka to zanima. Če zanima triletnega otroka, kako je prišel na svet, mu ne govorimo, da ga je prinesla štorklja, ampak na kratko povemo, da se je rodil, ker sta se imela mami in oči rada. Povedati želim, da je odvisno predvsem od njegove sposobnosti dojemanja in zanimanja, kakšne informacije mu bomo posredovali. Ne zdi se mi smiselno, da govorimo o zaščiti mladostnikom, ki se morajo najprej naučiti imeti prijateljski odnos in jih morajo najprej zanimati učenje, delo, igra in podobno. Menim, da smo prav odrasli najbolj odgovorni za to, kako se bo naš mladostnik odločil za spolno življenje in kdaj. Zelo nedopustno pa se mi zdi, da pogosto želimo odgovornost prevaliti na sodobni tempo življenja in dopustnost informacij. Mladostniki tako začutijo, da so prepuščeni sami sebi, in si vzamejo vsebine, ki so jim na razpolago.

Spolni hormoni so ravno v puberteti najdejavnejši, zato je tudi pripravljenost na spolnost v tem obdobju stalna. Ali naj jim starši poskušamo preprečiti spolne stike ali obstaja kakšna druga rešitev?
Ne glede na to, koliko podivjajo hormoni v puberteti, je ravno naloga vzgoje otroka naučiti, da se lahko spolne izkušnje tudi odložijo. Ne samo pri spolnosti, na vseh življenjskih področjih bi bilo koristno mladostnike vzgajati v potrpežljivosti. Dobro vemo, da ni več kaj pričakovati, ni več hrepenenja, kadar se otrokom želje takoj izpolnijo, kar pomeni veliko osiromašenje za njegov razvoj. Zato tudi spolnost ni več vrednota, ker je pristala na ravni hitro dosegljive potrebe. To pa hkrati pomeni predvsem, da se subjekti spreminjajo v objekte za zadovoljevanje potreb. Ravno spolnost je najboljši kazalec odnosa med dvema človekoma. Ljudje se večinoma ločujejo zato, ker jim ne uspe ustvariti partnerskega odnosa, spolnost je šele posledica tega.

Kako je s samozadovoljevanjem?
Gre za normalno potrebo po spolni aktivnosti.

Ali so slovenski najstniki dovolj poučeni o posledicah nezaščitenih odnosov? Kako resno jih jemljejo?
Menim, da so, vprašanje pa je spet, kolikšna je njihova zrelost, da kontracepcijo pravilno uporabijo takrat, ko so za spolnost resnično pripravljeni. Tu vidim veliko nalogo staršev, zdravnikov in pedagogov, da jih poučijo predvsem o naravni zaščiti, saj je še ves organizem mladostnika v razvoju.

Kakšen je pravilen odziv staršev na odkritje zgodnje spolne aktivnosti otroka?
Zanje mora biti vedno alarm. Zakaj? Ker pomeni otrokovo prezgodnje odraščanje, pomanjkanje varnosti doma in podobno. Problem vidim pri starših in ne pri otrocih. Mladostniki se odločijo za prezgodnjo spolnost z nekim namenom. Verjetno je tedaj težko biti dober svetovalec, ker gre enostavno za celoten proces odraščanja. Kadar starši pozabijo postaviti meje, kadar imajo svoje otroke že za odrasle, jim dovoljujejo izhode, se bojijo preprečiti druženje s slabo družbo, si otroci zelo hitro razširijo meje svobode.

Kako naj starši ustvarimo in ohranjamo zaupanje mladostnika, da nam bo pripravljen povedati svoje pozitivne in negativne izkušnje?
Zaupanje je temelj vsakega odnosa. Za vzpostavitev zaupanja med otrokom in starši je temeljna brezpogojna ljubezen. Kadar mladostnik čuti brezpogojnost, bo med njimi zraslo zaupanje, kar pomeni, da bodo starši deležni tudi njegovih dvomov, razočaranj, vsega, kar pač odraščanje prinese s sabo. Kadar svoje otroke poznamo, spremembe zaslutimo; po njihovem odzivanju, vedenju, šolski dejavnosti opazimo, da se nekaj dogaja. Težavo vidim v tem, da se starši v obdobju pubertete odmaknejo od otroka, ker jih ta denimo večkrat zavrne ali užali. Na takšne odzive moramo biti pripravljeni. Odrasli se ne smemo odzvati z užaljenostjo in razočaranjem, ker tako mladostniku sporočamo, da smo na isti ravni kot on. Vloga odraslih je pokazati, da smo z njimi, da za nas ni nerešljivih položajev, to pa bodo že sami dobro začutili, kadar bo naše življenje urejeno.

vir:ona
Sprašuje: Helena Peternel Pečauer
Z Ona – Doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak, razvojna psihologinja in spec.logoterapije