Sindrom policističnih jajčnikov: Simptomi, posledice in zdravljenje

Sindrom policističnih jajčnikov je ena izmed najpogostejših endokrinih in presnovnih motenj, prizadene pa kar 5-15 % vseh žensk na svetovni ravni. Vzrok za nastanek ostaja še danes neznan, najverjetneje je kriva kombinacija različnih faktorjev, kot so: dejavniki okolja, genetski faktorji, epigenetski faktorji ter izpostavljenost visokemu nivoju moških hormonov v obdobju med spočetjem in rojstvom.

Simptomi, izraženi pri tem sindromu, so neredne menstruacije, prekomerna poraščenost, policistični jajčniki, inzulinska rezistenca in debelost. Lahko so prisotni tudi amenoreja (izostanek mesečnega perila), poraščenost po moškem tipu, akne, izguba las po moškem vzorcu in neplodnost. Zaradi teh značilnostih se povečajo dejavniki tveganja za sladkorno bolezen tipa 2, hipertenzijo, kardiovaskularne bolezni in rakava obolenja, kot sta rak endometrija (sluznica maternice) in rak dojk.

Sindrom je potrjen, ko sta pri osebi prisotna vsaj dva stanja od treh: biokemični ali klinični znaki hiperandrogenizma (presežek moških hormonov), oligoovulacija ali anovulacija (ovulacija v predolgih presledkih; izostanek ovulacije) ter policistični jajčniki.

Sindrom prinaša veliko nevšečnosti, kar mnogim povzroča veliko stresa, tesnobe ter slabšo samopodobo, prisotne so lahko emocionalne in razpoloženjske motnje. Prav zaradi tega so bile ustvarjene smernice NIH, kjer poudarjajo, da je poleg zmanjšanja telesne mase potrebno poskrbeti tudi za mentalno zdravje. Strokovnjaki priporočajo vedenjsko terapijo ter s tem osredotočanje na psihološko prilagoditev na spremembe.

Pri večini žensk s tem sindromom je prisotna inzulinska rezistenca, zato je pomembno, da se zdravljenje prične s spremembo življenjskega stila. Še posebej to velja za osebe s prekomerno telesno težo. Več študij poroča o tem, da že 5-10 % padec teže s pomočjo kaloričnega deficita občutno zmanjša dejavnike tveganja za kronične bolezni. Izguba centralne telesne teže vpliva tudi na izboljšanje plodnosti in občutljivosti inzulina ter zmanjšanje nivoja androgenih hormonov v telesu. Dandanes je to edina dostopna in zanesljiva doživljenjska intervencija, ki vpliva na potencialno dolgoročne zaplete sindroma.

Pri dieti je pomembno poudariti, da se je potrebno izogniti enostavnim sladkorjem, rafiniranim ogljikovim hidratom, nasičenim in trans-nasičenim maščobam. Priporočljiv pa je vnos živil z nizkim glikemičnim indeksom, nenasičenih maščob, posebno omega-3 nenasičenih maščob, saj nižajo dejavnike tveganja za presnovne motnje.

Mnoge raziskave poročajo o tem, da vitamin D sodeluje pri različnih presnovnih poteh, tudi pri presnovi inzulina. Pomanjkanje lahko vpliva na patogenezo inzulinske rezistence ter povzroča v telesu vnetje. V telesu so lahko nizke vrednosti ne samo vitamina D, temveč tudi magnezija, največkrat pri ženskah, ki imajo diabetes tipa 2, presnovni sindrom, inzulinsko rezistenco ter visoke vrednosti testosterona, zato strokovnjaki svetujejo dodajanje nadomestkov v prehrani. Kofein predstavlja dejavnik tveganja za zmanjšano plodnost, posebno pri zaužitju več kot 500 mg dnevno. Študije so pokazale, da so ženske, ki so dnevno zaužile več kot eno skodelico kave, težje zanosile v prvem menstrualnem ciklusu.

Nina Prezelj