Spregledani levičarji

Rodil se je v družini, v kateri so bili vsi desničarji. Zakaj to omenjam? Ker mu je bilo prav zaradi tega še težje. Pa ne, da bi starši zahtevali od njega, naj spremeni dominantnost roke, sploh ne, saj so ga pri levoročnosti podpirali.

Težje mu je bilo zato, ker ga nekaterih veščin ni znal nihče naučiti tako, kot bi bilo treba. Vsi so ga učili po desničarsko. Tako si dolgo ni znal zavezovati vezalk, zaradi česar mu je bilo pred vrstniki nerodno. Pri odklepanju vhodnih vrat je polomil nemalo ključev, tako da je oče vgradil posebno ključavnico z magnetnimi ključi (ki je bila, mimogrede, zelo draga), a je zlomil tudi ta ključ. V šoli je sedel s sošolko desničarko, a ju je učiteljica napačno posedla, tako da sta se ves čas suvala. Učiteljica mu je za domačo nalogo vedno dajala vaje iz lepopisa, saj je težko razumela, da polovico besedila pobriše za sabo. Prav tako takrat še ni bilo prilagojenih peres, zato je uničil tudi nemalo teh. Z olajšanjem pripoveduje o srednji šoli, ko so lahko začeli pisati s kemičnim svinčnikom. V “našem” desničarskem svetu je doživljal takšne in drugačne môre. Z veseljem pa se spomni, kako je premagoval soigralce pri tenisu, ki niso nič vedeli o njegovi dominantni roki in jim je ves čas pošiljal bachhand udarce.

Številni starši so še vedno zaskrbljeni zaradi otrok, ki so levoročni. Skrbi jih, da v šoli ne bodo mogli delati, ali celo, da je levoročnost njihovih otrok posledica kake nevrološke okvare. Starši, ki so tudi sami levoročni, nikoli ne komplicirajo in znajo svojemu otroku zelo učinkovito pomagati.

Biti levoročen je preprosto normalno, razlika je le v tem, da so levičarji v manjšini, tako kot, denimo, naravne blondinke, moški z višino nad 195 centimetrov in ljudje s šarenicama različnih barv.
 

10 do 15 odstotkov

Statistike kažejo, da je levoročnih približno 10 do 15 odstotkov oseb v populaciji. Med levičarji naj bi bilo tudi več moških kot žensk.
V preteklosti so imeli levičarji nemalo težav, saj je bila družba naravnana proti njim. V davnih časih so levoročne otroke celo obtožili sodelovanja s čarovnicami, za časa naših babic pa so jih učitelji tepli s šibo, če pri pisanju niso uporabljali “ta lepe roke”.
 

Bolj prožni

Novejše študije celo kažejo, da je večina levičarjev bolj prožnih pri rabi obeh rok kot desničarji. Samo pomislite na telefon z vrtečo številčnico, ročno nastavljive analogne zapestne ure, škarje, odpirače za konzerve, žarnice, palice za golf, glasbene inštrumente, ročna orodja, kuhinjske pripomočke in podobno. Če želi levičar živeti normalno, mora znati to, česar desničarju nikoli ni treba.
Tako se pogosto zgodi, da levoročne otroke označijo kot nerodne in okorne. Velikokrat je težava prav v nenehnem prilagajanju rabi desnoročnih pripomočkov.
 

Razvoj lateralnosti

Če otrok občasno uporablja levo roko, še ni nujno, da se bo razvil v levičarja. Preden se dominantnost ustali, se pri otroku večkrat menja; včasih prevladuje nagnjenje k desni, drugič k levi. Pojavljajo se tudi obdobja, ko otrok spontano enakovredno in enakomerno uporablja obe roki. Pri večini otrok se dominantnost pokaže pri četrtem letu starosti, pri mnogih pa že pred dopolnjenim drugim letom. Najpozneje se ustali pri otrocih, ki niso čisti levičarji ali desničarji in tako dalj časa preizkušajo, katera roka jim bo bolje služila. Po raziskavah naj bi se pri osmih letih dominantnost roke že popolnoma ustalila.

Poznamo pa tudi osebe, ki so obojeročne (ambidekstrija). To pomeni, da zlahka enakovredno uporabljajo obe roki. Nekateri lahko celo vzajemno pišejo z obema rokama. Je pa res, da so lahko kot otroci zaradi svoje obojeročnosti precej zmedeni.
 

Ugotavljanje levičarstva

Če je otrok očitno levoročen, je zagotovo najbolje, da ga učimo pisanja z levo roko. Če pa smo v dvomih, katera je otrokova dominantna roka, lahko to preizkusimo na nekaj zelo preprostih načinov. Otroku ne smemo povedati, da ga preizkušamo. Predmetov mu nikoli ne damo v roko, marveč jih položimo na sredino mize pred njim. Skušamo si zapomniti, v kateri situaciji je izbral katero roko. Strokovnjaki se strinjajo, da pri zelo izraziti obojeročnosti otroku naredimo uslugo, če ga navajamo na dominantnost desne roke.
 

Preusmerjeni levičarji

Kot smo že omenili, so na levičarstvo včasih gledali kot na okvaro. Še zdaj se najdejo ljudje, ki levoročnost jemljejo kot slabo navado, ki se je mora otrok čimprej odvaditi. Nekateri starši menijo, da bo njihovim otrokom lažje, če jih bodo preusmerili na desno roko, v prepričanju, da bodo tako lažje delovali v širšem okolju.

Otrok doživlja preusmerjanje kot nekakšno nasilje, je pa to odvisno tudi od načina in časa, v katerem se preusmerjanje izvaja. Pri preusmerjenih levičarjih se lahko pojavi nešteto neprijetnih posledic, kot so: govorne motnje (jecljanje), motorični nemir in spremembe vedenja, nevroze, padec učnega uspeha, motnje branja in pisanja, težave z grafomotoriko in hitrostjo zapisa, odpor do šole, odkrenljiva pozornost, okornost in počasnost, nočno in dnevno mokrenje in še bi lahko naštevali.
 

Pripomočki

V Sloveniji žal še ne prodajajo številnih pripomočkov za levičarje. Tisti, ki bi radi malce več in vam ni težko poseči v žep, boste marsikaj našli v spletnih trgovinah. In lahko boste ugotovili, da na nekaterih ameriških spletnih trgovinah včasih že kar malce pretiravajo (če nič drugega, s cenami prilagojenih izdelkov).

Preusmerjanje levoročnosti lahko spremljajo različne težave. Izrazitejša ko je levoročnost, hujše so posledice preusmerjanja.
Če je otrok že preusmerjen levičar in smo pri njem opazili zgoraj omenjene težave in spremembe, ga raje pripeljimo k strokovnjaku; laično preusmerjanje nazaj na levo roko je namreč za otroka lahko neugodno ali celo škodljivo.
 

Pomoč levoročnemu otroku

Desnoročnim staršem je težko naučiti levičarja nekaterih veščin; tako se trudijo oboji starši in otrok, a kljub temu rezultati včasih niso pravi. Najbolje je, da otroka učite določenih gibov tako, da sedite nasproti njega. Levoročen otrok je kot zrcalna slika desnoročnega starša. Stvari ga torej učite tako, kot da bi se gledal v ogledalu in bi ponavljal za njim. Uspeha ne pričakujte takoj, zagotovo pa bo prišel hitreje, kot če bi sedeli bočno ob otroku in mu skušali razložiti filozofijo leve z vašo desno roko.

Poleg tega so zdaj na voljo tudi nalivna peresa za levičarje; nekatera celo z lokom, da bolje sedejo v dlan. Prav tako boste otroku olajšali delo, če mu boste kupili škarje za levičarje, ki so na voljo v vseh bolje založenih knjigarnah. Če ste desničarji, poskušajte striči s temi škarjami z vašo desno roko in razumeli boste, kako bi se počutil vaš otrok, če bi mu ponudili navadne škarje.

Tudi pri pisanju je treba upoštevati nekatere zakonitosti. Levičar ima zvezek na levi strani, z desnim robom poševno navzdol. Nagib zvezka naj bo tolikšen, da roka v času premika od rame tvori vzporedno linijo z linijo zvezka (približno pod kotom 45 stopinj). Včasih je nagib zvezka koristno povečati, če opazite, da nagib črk ni pravilen. Druge pripomočke in peresnico naj ima otrok na levi strani mize. Pri pisanju naj dlan počiva na mezincu, ki se opira na podlago, po kateri se premika. Zgornja stran dlani je rahlo nagnjena levo proti vrhu, tako da s podlahtjo tvori topi kot. Če ima otrok kljub prilagojenemu pisalu težave, mu lahko kupite gumijaste ali penaste nastavke za pisalo, za boljši oprijem in manjše drsenje.
 

Nekaj napotkov za ugotavljanje dominantnosti roke:

• Ročna lutka opazujte, na katero roko si bo otrok med igro nadel ročno lutko.
• Vlečenje pri večjih otrocih test izvedemo tako, da jim damo debelo iglo in blago ali karton. Ni pomembno, katera roka drži iglo ali nit. Veliko pomembnejše je, katera roka izvaja vlečenje igle skozi blago.
• Ključ in ključavnica ključ položimo na mizo in otroka poprosimo, naj zaklene vrata.
• Nalaganje kock otrok mora iz razmetanih kock sestaviti stolp. Če pri tem več uporablja levo roko, je levičar.
• Zabijanje žebljev otrok naj z otroškim kladivom zabije nekaj žebljev; pozorni smo na roko, v kateri drži kladivo.
• Sestavljanje mozaikov otrok mora sestaviti dve vrsti mozaikov; najprej z eno in nato z drugo roko. Pozorni smo, katero roko je najprej izbral za delo. Čas merimo skrivaj, da je otrok pozoren na sestavljanje.
• Risanje na sredini lista potegnemo navpično črto. Otroku rečemo, naj na desno nariše z desno roko in na levo stran z levo roko; obakrat naj nariše isti motiv. Pozorni smo, katero stran je izbral najprej in kje je slika bolj definirana.
• Metanje žoge otroka prosite, naj vam poda žogo.
• Držanje žlice opazujte, s katero roko jé.
• Rezanje papirja ponudite mu papir in škarje; papir naj nareže na majhne koščke.

Vir: www.viva.si