Starši, vsak udarec je preveč!

Namesto da bi dogodek sam pripeljal do posledic, izvršijo kazen straši. Težko je pričakovati, da bo takšno ravnanje pripeljalo otroka do spoznanja.

Noben udarec ni opravičljiv in v končni fazi ni nobene razlike med udarci po ritki, zaušnicami ali klofutami. Vsako izmed naštetih ravnanj pomeni ponižanje in je napad na človekovo dostojanstvo. Celo v ustavi je zapisano, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo. Tudi za otroke velja ta trditev, tudi oni so ljudje in toliko slabše je, ker so premajhni, da mi razumeli.

Vsak udarec pripelje otroka do spoznanja lastne podrejenosti in nemoči, kajti starši nikakor ne dopustijo tega, da bi jih otrok udaril nazaj.

Sliši se nerazumljivo in skregano z logiko, pa vendar bi moralo biti prej obratno. Starši si ne bi smeli nikoli dovoliti udarcev nad otrokom, temveč bi morali otroško pretepaštvo nekaj let prenašati, zatrjuje psihologinja Helga Gurtler. Zavedati se moramo, da kadar se otroci razjezijo ali se hočejo braniti, imajo na voljo le malo možnosti. Predvsem kadar se razburijo, se še ne znajo dobro sporazumevati z besedami. Iz tega razloga postanejo zelo hitro napadalni. Starši jim moramo biti za zgled, da se z leti naučijo, da obstajajo še drugi, lepši in boljši načini  za sporazumevanje. Toda kakšen vzor jim bodo starši, ki jih pretepajo?

Avtorica knjige Vzgoja brez solz, Helga Gurtler,  poudarja, da ne živi v oblakih in se zaveda, da imajo straši živce, ki jih otroci večkrat neznosno načenjajo. V takšnih primerih se komu »sproži roka«. Iz pedagoškega vidika ni to nikoli upravičeno, je pa iz človeškega stališča razumljivo.

Ko pride do takšne situacije, jo je potrebno urediti. Dobro je, da se z otrokom pomenimo in se mu opravičimo.  

Če ste eden tistih, ki se tepeža večkrat posreduje, dobro razmislite o posledicah, ki jih bo vaše ravnanje pustilo na otroku. Otrok se bo navzel vaših navad in zanj bo sporazumevanje z udarci nekaj normalnega, vsakdanjega. Mar si to res želimo? Je to tisto, kar želimo dati našim otrokom?

Če se vam ne posreči odpovedati tepežu, se obrnite na strokovno pomoč.

Pojdite v družinsko ali vzgojno posvetovalnico.