Svetovno prvenstvo v nogometu – Nemčija 2006

Pozabite na partnerje, čaka vas mesec dni dopusta. Čas, ko možje ne opazimo, da ni kosila, da nimamo svežih spodnjic, kaj šele, da smo vezani. Ne nergajte, ko bomo cele dni preždeli pred televizijo, ne morite nas z vprašanji kaj vidimo v tem nogometu, da zanemarjamo večino družinskih obveznosti, tudi mi v tv-novelah ne vidimo nič posebnega, pa se ne obremenjujemo s tem, kaj in kdo za vraga vas prilepi na fotelj pred televizijo. Seveda bomo gledali nogomet in komentirali vsako dobro in slabo potezo igralcev, »napake« sodnikov, doživeli orgazem ob zadetku ekipe za katero bomo navijali in padli v depresijo, če bo prav ta ekipa izgubljala. Čas nogometne tekme ni čas, ko se od nas zahteva različna hišna opravila in obiske pri družinskih prijateljih, še morebitna dobra novica ob porazu tvoje ekipe zgubi smisel. Seveda vas vabimo v našo družbo in če vas tekanje za žogo dvaindvajsetih norcev ne zanima, vas bo pa morebiti kateri od teh norcev privabil s svojim izgledom. Na nogometaša pa ja ne bomo ljubosumni.

Dolga leta smo Slovenci nogomet pripisovali južnim balkanskim bratom, tako da je nogometna mrzlica dokaj nova za slovenske žene. Šele zadnjih nekaj let pa smo uvideli, da je nogomet globalni šport, ki združuje narode vsega sveta, vseh ver in ras, ljudje pa ga častimo bolj kot boga, pravzaprav si upam trditi, da je nogomet največji bog. Vedeti moramo, da pomeni nogomet v večini revnejših državah ali pa revnejših četrtih bogatih mest za marsikaterega majhnega dečka izhod iz revščine in vliva upanje, da mu bo nekoč uspel izhod iz krempljev družinske bede, za katero ni sam prav nič kriv. Za njihove starše pa svetovno prvenstvo pomeni mesec dni posta, premora, izklopa misli iz vsakdanjega krutega, klavrnega življenja. V glavnem izklop iz življenja, ki se počasi seli v našo vse bolj asocialno, drugače pa prelepo deželo.

Zato naj živi poslanstvo nogometa in prvenstva, pa čeprav igre večina žensk ne bo nikoli razumela.