Te okužbe v času nosečnosti lahko škodijo plodu

Otroške bolezni in nosečnost

• Imunost na rdečke?
  Če niste prepričani, se z zdravnikom dogovorite za preiskavo imunosti; če je treba, opravi cepljenje.Danes se je možno izogniti temu, da bi se otroci rodili gluhi, slepi ali duševno zaostali, ker je bila mati v prvih 12 tednih nosečnosti izpostavljena okužbi z rdečkami.Cepljena bi morala biti vsa dekleta med 10 in 14 letom, toda kakšna neogibno ostane necepljena.
  Po cepljenju morate počakati 3 mesece, predeno ponovno zanosite.
• Nikakor ne morete biti prepričani, da lahko med nosečnostjo preprečite stik s kom, ki ima rdečke. Pri rdečkah ni očitnih izpuščajev kot pri ošpicah in bolnik z rdečkami je lahko brez zunanjih znakov.
• Norice in “peta bolezen”
  Norice in “peta bolezen” sta otroški bolezni, ki sta nevarni za plod, če se ju mati naleze med nosečnostjo. Pasovec (herpes zoster) nastane zaradi omejene reaktivacije virusa noric, ponavadi leta in leta po okužbi. Povzroča boleče, omejene skupke mehurčkov. Po noricah, ki jih je ženska prebolela med nosečnostjo, so znani primeri prirojenih hib pri otroku. Tveganje, kolikor ga sploh je, je po vsem sodeč zelo majhno. Toda če nosečnica pride v stik z boleznijo, se mora posvetovati z zdravnikom, tako da se lahko ustrezno ukrepa in prepreči zaplete pri materi in otroku.
• Citomegalovirus
  Druga pogosta virusna okužba, ki pri okuženih otrocih in odraslih ponavadi ne povzroči simptomov, je okužba s citomegalovirusom (CMV).
  Na srečo ta bolezen večini plodov ne povzroči škode. Če je ženska prepričana, da je v preteklosti imela to bolezen, ji zaradi nje med nosečnostjo ni treba skrbeti, tudi če pride v stik z bolnikom, ki jo ima.

Druge okužbe in bolezni

• Toksoplazmoza
  Izogibajte se stiku z mačjimi iztrebki in z zemljo: vsebujejo lahko zajedalca, ki povzroča okužbo, imenovano toksoplazmoza. S toksoplazmozo se lahko okužite tudi, če se hranite s surovo svinjino. Ta okužba lahko otroku škoduje.
• Spolno prenosljive bolezni
  Čeprav je vzdržnost edini učinkovit ukrep za preprečitev bolezni, ki se prenašajo s spolnim odnosom, se za to “metodo” odločajo le redki. Posameznikom in parom lahko o tveganjih in zdravljenju morebitnih zapletov ustrezno svetuje osebni zdravnik, ki je seznanjen z njihovim spolnim življenjem, po potrebi pa jih bo napotil tudi k specialistu.