Tuberkuloza

Povzročitelj tuberkuloze

Povzročitelj TB so bacili Mycobacterium tuberculosis, ki jih je leta 1882 odkril Robert Koch; zaradi tega se po njem imenuje Kochov bacil. Bacili so negibljivi, brez kapsule, zelo odporni proti fizikalnim in kemijskim sredstvom, živi ostanejo v vlažnih in temnih, mrzlih prostorih po več mesecev. V nekaj minutah pa jih uničijo sončni, ultravijolični žarki.

Bacili TB najpogosteje prizadenejo pljuča (pulmonarna tuberkuloza), po okužbi jih večino uniči obrambni sistem v pljučih. V pljučih povzročajo razpadanje celic, ki jih bolnik nato izkašljuje. Pojavi se votlinica oziroma kaverna. Bacili, ki preživijo, ostanejo ujeti v levkocitih – makrofagih, v 90% tam lahko ostanejo leta, lahko pa se aktivirajo, največkrat v prvih dveh letih po okužbi.
Bacili TB lahko prizadenejo tudi ostale organe in organske sisteme: centralni živčni sistem (meningitis), limfatični sistem, obtočila (miliarna tuberkuloza), urogenitalni sistem, kosti, kostni mozeg in sklepe.

Pojavljajo se tudi sevi bacilov TB, odpornih na zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje TB (MDR-TB, angleško multi-drug resistant tuberculosis; XDR-TB, angleško extensive drug resistant TB). Podobno obolenje povzročajo bacili Mycobacterium bovis in Mycobacterium africans.
 

Rezervoar

Rezervoar je človek. Izjema je Mycobacterium bovis, kjer so rezervoar živali (govedo) in se ljudje lahko okužijo s pitjem surovega mleka okuženih krav.
 

Prenos bolezni

Bacili TB se prenašajo kapljično po zraku, ko okužena oseba kašlja, kiha ali govori. Prodrejo globoko v dihala. Na sploh velja, da je potreben dolgotrajnejši kontakt oziroma izpostavljenost okuženi osebi, preden zbolijo drugi. Najbolj ogroženi so ožji družinski člani in sostanovalci: v zaporih, varstvenih domovih, begunskih centrih…

Obolele matere lahko prenesejo na otroka okužbo pred ali med porodom. Polovica okuženih otrok pokaže znake obolenja v prvem letu starosti: zvišana telesna temperatura, slaba ješčnost, slaba razvoj in rast, težave z dihanjem, otekla jetra in vranica.
 

Dejavniki tveganja

Dejavniki tveganja, ki pripomorejo k lažjemu prenosu in dovzetnosti za okužbo s TB, so: zmanjšana telesna obrambna sposobnost nasploh ali zaradi HIV/AIDS okužbe, sladkorne bolezni, drugih težkih pljučnih obolenj (npr. silikoza pljuč), zdravljenje s kortikosteroidi, kemoterapijo, nekaterimi zdravili proti artritisu; tesni kontakti z okuženo osebo; rasa (belci manj pogosto kot rase iz Azije, Južne Amerike…); spol (moški pogosteje kot ženske); starost (starejši obolijo prej); stanje slabe prehranjenosti
 

Epidemiologija

Ocenjuje se, da je s TB okuženih približno dve milijardi ljudi ali tretjina vsega svetovnega prebivalstva. Vsako leto se na novo okuži približno devet milijonov ljudi, obenem pa vsako leto umre za posledicami TB dva do tri milijona ljudi, predvsem v državah v razvoju. Delež pojava TB se je tekom desetletja zniževal in je leta 1980 znašal le še 0,27%. Vzroki za to so: boljše življenjske razmere in higienske navade, cepljenje proti TB, uspešna zdravila, izboljšana operacijska tehnika, kontrola mleka… Vendar pa TB še zdaleč ni premagana. Med okuženimi s TB večina obolelih (več kot 90 %) preboleva okužbo brez znakov, prikrito. Prikrita oblika bolezni v 5 -10 % napreduje v aktivno obliko in če ni ustrezno zdravljena, se lahko v 50 % konča s smrtjo.
 

Klinična slika tuberkuloze (simptomi in znaki)

Ločimo prikrito TB okužbo, ki poteka brez znakov (simptomov) in ni kužna ter aktivno TB, ki je kužna in če ni ustrezno zdravljena, lahko tudi smrtna.

Bolezen lahko poteka v več stadijih:

Zgodnja TB: Bolezenski znaki se pojavijo dva do osem tednov po okužbi. Znaki so: neznačilno slabo počutje, kašelj, slabost, zmerno povišana telesna temperatura, prehlad, bolečine pri dihanju. Spremljajoči bolezenski znaki so tako neznačilni in lahni, da jih lahko spregledamo in pripišemo gripi. Obolenje se po dveh letih lahko pozdravi. Če se odpornost telesa le počasi izboljšuje, pa lahko pride tudi v prvem stadiju do siraste pljučnice.

Pozna TB: Zaradi zmanjšane odpornosti lahko pride do aktivnosti starih, mirujočih žarišč. Obolenje poteka kot podaljšana gripa, s slabim počutjem, pomanjkanjem apetita, vročino, hujšanjem, nočnim potenjem, kašljem, včasih tudi s krvavim izpljunkom.
Stadij odprte TB: pljučno tkivo se zasiri in nastane zgodnja kaverna (luknjica v pljučih). Z močnim kašljem izpljuva ali izbruha bolnik drobljiv, včasih tudi krvav izpljunek. Kaverna lahko postane kronična, ko se stena zadebeli. Proces se navadno razširi prek dihalnega vejevja po vseh pljučih, pride v grlo, včasih pa tudi v črevo. Pojavi se hripavost in diareja.

Hitra jetika ali »galopirajoča« sušica. Pogosto gre proces iz pljučnih vršičkov postopoma nižje, pri čemer ob povišani vročini in dihalni stiski nastajajo sveža ognjišča, ki se utekočinijo, v izpljunku se pokaže kri, pljučni reženj lahko postane neuporaben. V tem stadiju lahko pride tudi do težjih krvavitev. Pri slabi telesni odpornosti nastane sirasta pljučnica, ki jo spremlja visoka vročina in zelo slabo počutje.

ProduktivnaTB: Pri boljši obrambi telesa je manj zasirjenja, v ospredju je celična obrambna reakcija za omejitev bacilov tuberkuloze.
Cirotična TB: zanjo je značilen proces brazgotinastega zdravljenja s posledičnim krčenjem tkiva.

V določenih okoliščinah obolijo tudi drugi organski sistemi, bodisi kot primarno ognjišče ali pa po raztrosu povzročitelja iz pljuč. Npr. tuberkulozni meningitis se lahko pojavi v času primarne okužbe pljučne tuberkuloze ali pa kadarkoli pozneje, največkrat v povezavi s padcem splošne odpornosti posameznika, poškodbo glave, posledice alkoholizma…
Znaki obolenj na drugih organskih sistemih:
TB obolenja trebušne votline: slabost, napihovanje, krči, bolečine
TB obolenja mehurja in ledvic: boleče uriniranje, kri v urinu, okvara ledvic;
TB kosti (predvsem otroci): oteklina, minimalna bolečina;
TB centralnega živčnega sistema: zvišana telesna temperatura, glavobol, siljenje na bruhanje, zaspanost, koma, poškodbe možganovine, če ni ustreznega zdravljenja;
TB osrčnika: zvišana temperatura, napolnjene vratne vene, skrajšanje dihanja;
TB sklepov: simptomi, podobni artritisu;
TB bezgavk: bolečina, oteklina, rdečina, gnojni izliv;
TB reproduktivnih organov: oteklina mod pri moških, sterilnost pri ženskah
TB hrbtenice: bolečine, posedanje vretenc

DIAGNOSTIKA
Prvi korak k odkritju TB je presejalni (screening) kožni test s tuberkulin antigenom. Okužba s bacilom TB pogosto privede do občutljivosti na ta antigen. (Tudi tuberkulin je odkril nemški znanstvenik in zdravnik Robert Koch leta 1890). ZDA ga poznajo kot Mantoux test, v Veliki Britaniji pa kot Heaf test. Pri obeh testih uporabljajo prečiščen proteinski derivat (PPD), ki je derivat tuberkulina. Tuberkulinski preizkus pokaže, ali je bil organizem že v stiku z bacilom ali ne, oziroma stanje po cepljenju, če je bilo to uspešno. Pozitivni test kaže na verjetno okužbo s TB, kar je potrebno potrditi z drugimi metodami (slikanje pljuč, kultura…). Negativni test je lahko tudi lažno negativen: v primeru nedavne okužbe s TB; zelo oslabljenega imunskega stanja; cepljenja z živimi vakcinami; preobremenjenostjo organizma s TB obolenjem. Tuberkulozne sprememb pljuč prikaže posnetek prsnega koša: rentgensko slikanje, tomografija… Diagnostično pomembna je tudi bakteriološka preiskava oziroma kultura izpljunka, želodčnega soka, urina, brisa grla.
 

Zdravljenje tuberkuloze

V preteklosti so bile zdravilne metode namenjene zvišanju splošne odpornosti organizma: zdravilna klima (hladen, čist zrak), počitek in obogatena prehrana.

Bistven napredek v zdravljenju so prinesla kemoterapevtska sredstva – tuberkulostatiki.
Prikrita okužba s TB se zdravi 6 -12 mesecev z izoniazidom, ki uničuje bacile, ki bi lahko postali aktivni kasneje.
Aktivno tuberkulozo (napredujočo ali vsaj sumljivo glede napredovanja v tkivu) je potrebno nemudoma zdraviti s tuberkulostatiki. Zdravljenje traja od 6 -12 mesecev. Navadno se dajejo kombinacije treh ali štirih zdravil, ki se v delovanju medsebojno podpirajo, na primer izoniazid, rifampin, pirazinamid in etambutol. Dodajo se lahko kortikosteroidi, ki preprečujejo premočno in zato škodljivo reakcijo tkiva.

Oseba običajno ni več kužna po nekaj tednih zdravljenja, vendar je pomembno, da nadaljuje s priporočenim zdravljenjem.
V primeru odporne (rezistentne) oblike TB ali neustreznega in /ali prekinjenega zdravljenja je potrebno dolgotrajno zdravljenje z zdravili, ki so močno toksična. Trajanje zdravljenja lahko traja tudi do dveh let in je uspešno le pri doslednem jemanju zdravil.
Kirurško zdravljenje pljuč pride v poštev, če zdravljenje s tuberkulostatiki po 6 do 12 mesecih ne pripelje do izboljšanja obolenja. Včasih so potrebni nadaljnji posegi pri pljučni tuberkulozi zaradi brazgotinastega veziva v pljučih.
 

Preprečevanje

Preprečevanje obolenja je možna z učinkovitim spremljanjem obolenja: hitra diagnostika; ustrezna dokončana izvedena shema terapije; upoštevanje preventivnih ukrepov v času hospitalizacije; preventivno zdravljenje (Izoniazid, ki prepreči prehod prikrite bolezni v aktivno obliko, in TB vakcina, ki pri odraslih ni učinkovita, pri otrocih pa prepreči širjenje iz pljuč v druge organe, npr. TB meningitis).
Urejeno, higiensko življenje, primerna hrana, počitek in utrjevanje telesne forme so najboljša sredstva, da se te bolezni ubranimo. Prizadevanja za boljše življenje vseh ljudi je hkrati tudi boj proti tuberkulozi.
 

Kdaj poiskati pomoč pri bolezni?

Zdravniško pomoč je potrebno poiskati nemudoma ob znakih: nejasna zvišana telesna temperatura, izguba telesne teže brez jasnega razloga, nočno potenje in trdovraten kašelj.

Četudi ni znakov, značilnih za TB, se posebno priporoča, da se testirajo na TB osebe, ki so obolele za HIV/AIDS; in osebe, ki so v tesnem kontaktu z osebo, ki ima kužno obliko TB (ožji družinski člani, sostanovalci, ožji sodelavci, osebe, ki negujejo obolelega…).

Vir: Inštitut za varovanje zdravja RS